Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 99
KRISTINA KLEMEN^I^
Zavest o obstoju Boga in vere v Božjo milost ter izražanje verskih
prepričanj je zaznavno v opisih duhovniških lastnosti Primoža Tru
barja in njegovih zadnjih dni življenja. Iz njih izvemo, da je bil Trubar
pravi evangelijski pridigar in pravi škof, ki je svojo službo pravilno in
dosledno opravil, veliko pretrpel in se junaško boril zoper Hudiča in
vse zmotne učitelje. Zadnje dni življenja je iskal tolažbo v Svetem pismu,
glasno molil, vztrajal pri nauku, ki ga je vseskozi učil, se pripravljal,
da bo skozi Božjo milost veselo in brez strahu stopil pred Jezusa
Kristusa. Na ta način si je utiral pot v nebesa, nazadnje pa je spokojno
in tiho zaspal.34 Ta del življenjepisa nekoliko spominja na življenjepis
kakšnega apostola ali svetnika, vendar mu za takšno kategorizacijo
primanjkuje živahnosti, dramatike in mistike, pa tudi opisov trp
ljenja, odrekanj in asketskega življenja. Opisi Trubarjevega značaja
in okolja, v katerem je živel, niso podani, opuščeno pa je tudi versko
moraliziranje. Ločitev Trubarja od tega sveta je opisana brez molitev
in brez citatov iz Svetega pisma. Izrazito verski ton je zaznaven le v
napovedi Trubarjevega zveličanja. Njegovo vstajenje Andreæ primerja
z zvezdo na nebu, ki bo svetila »vselei inu vekoma«. V opisih Tru
barjevih zadnjih dni se avtor ni spustil v izrekanje vrednostnih sodb,
ni komentiral dejstev, ki jih je navajal, niti se ni opredeljeval do njih.
Ostal je izključno na nivoju pripovednosti, brez vsakršne tendence k
razvijanju spoznavne razsežnosti ali etičnih načel.
Med Trubarjevimi zaslugami, ki presegajo okvirje vere/verskega,
avtor izpostavlja ustanovitev tiskarne, tiskanje knjig v slovenskem
jeziku, prevajalstvo in književnost, pa tudi pridobivanje informacij od
turških ujetnikov zastran njihove vere in Korana. Tudi pri navajanju
teh dejstev ostaja na faktografskem nivoju.
Glede samega značaja obravnavane biografije lahko ugotovimo,
da ta ni ne patriotski ne moralni ne individualno-značajski, temveč
34 Decidirana omemba dejstva, da je Trubar umrl brez bolečin ali agonije, je zelo
pomenljiva. Slednje je namreč ob izdaji Andreævega spisa referiralo na v 16. stoletju
še vedno živ srednjeveški idearij/imaginarij ars bene moriendi – in seveda na ob
Trubarjevi smrti še kako prezentno ljudsko sodbo, da Bog poštenjaku pač nakloni
mirno smrt, medtem ko morajo sovražniki Vsevišnjega ob smrtni uri doživljati
trpljenje. To je pri Andreæu tudi posredni argument, s katerim kot poslednjim
dokazuje Trubarjevo pravovernost in posvečenost.
99
Zavest o obstoju Boga in vere v Božjo milost ter izražanje verskih
prepričanj je zaznavno v opisih duhovniških lastnosti Primoža Tru
barja in njegovih zadnjih dni življenja. Iz njih izvemo, da je bil Trubar
pravi evangelijski pridigar in pravi škof, ki je svojo službo pravilno in
dosledno opravil, veliko pretrpel in se junaško boril zoper Hudiča in
vse zmotne učitelje. Zadnje dni življenja je iskal tolažbo v Svetem pismu,
glasno molil, vztrajal pri nauku, ki ga je vseskozi učil, se pripravljal,
da bo skozi Božjo milost veselo in brez strahu stopil pred Jezusa
Kristusa. Na ta način si je utiral pot v nebesa, nazadnje pa je spokojno
in tiho zaspal.34 Ta del življenjepisa nekoliko spominja na življenjepis
kakšnega apostola ali svetnika, vendar mu za takšno kategorizacijo
primanjkuje živahnosti, dramatike in mistike, pa tudi opisov trp
ljenja, odrekanj in asketskega življenja. Opisi Trubarjevega značaja
in okolja, v katerem je živel, niso podani, opuščeno pa je tudi versko
moraliziranje. Ločitev Trubarja od tega sveta je opisana brez molitev
in brez citatov iz Svetega pisma. Izrazito verski ton je zaznaven le v
napovedi Trubarjevega zveličanja. Njegovo vstajenje Andreæ primerja
z zvezdo na nebu, ki bo svetila »vselei inu vekoma«. V opisih Tru
barjevih zadnjih dni se avtor ni spustil v izrekanje vrednostnih sodb,
ni komentiral dejstev, ki jih je navajal, niti se ni opredeljeval do njih.
Ostal je izključno na nivoju pripovednosti, brez vsakršne tendence k
razvijanju spoznavne razsežnosti ali etičnih načel.
Med Trubarjevimi zaslugami, ki presegajo okvirje vere/verskega,
avtor izpostavlja ustanovitev tiskarne, tiskanje knjig v slovenskem
jeziku, prevajalstvo in književnost, pa tudi pridobivanje informacij od
turških ujetnikov zastran njihove vere in Korana. Tudi pri navajanju
teh dejstev ostaja na faktografskem nivoju.
Glede samega značaja obravnavane biografije lahko ugotovimo,
da ta ni ne patriotski ne moralni ne individualno-značajski, temveč
34 Decidirana omemba dejstva, da je Trubar umrl brez bolečin ali agonije, je zelo
pomenljiva. Slednje je namreč ob izdaji Andreævega spisa referiralo na v 16. stoletju
še vedno živ srednjeveški idearij/imaginarij ars bene moriendi – in seveda na ob
Trubarjevi smrti še kako prezentno ljudsko sodbo, da Bog poštenjaku pač nakloni
mirno smrt, medtem ko morajo sovražniki Vsevišnjega ob smrtni uri doživljati
trpljenje. To je pri Andreæu tudi posredni argument, s katerim kot poslednjim
dokazuje Trubarjevo pravovernost in posvečenost.
99
