Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 124
RAZPRAVE, [TUDIJE
superintendenta v službo, ki jo je opravljal do leta 1565, ko ga je
zaradi izdaje Cerkovne ordninge deželni knez Karel izgnal iz dežele.
Samostojna cerkvena organizacija na Kranjskem s slovensko in nem
ško Cerkvijo je sicer obstajala še naprej, vendar je leta 1578 prišla v
okvir enotne organizacije protestantske cerkve v Notranji Avstriji s
sedežem v Gradcu in z enotnim verskim redom Davida Chyträusa.
Upravnopolitične razmere in cerkvena uprava
Značilnost slovenskega ozemlja ob koncu srednjega veka je uprav
na razdrobljenost, tj. delitev kompetenc na političnem področju med
deželnim knezom, deželami in zemljiškimi gospodi. Upravna razno
likost in razdrobljenost je bila tudi na cerkvenem področju z različ
nimi nosilci cerkvenoupravnih kompetenc, kar je imelo velik vpliv na
verske razmere ter na razvoj reformacije.
Nosilci najvišjih oblastnih funkcij so imeli največkrat sedež zunaj
slovenskega teritorija. Deželni knez za dežele Štajersko, Kranjsko,
Goriško, Koroško in mesto Trst se je kot kralj ali cesar gibal po vsej
državi, šele po letu 1564 je stalno bival v Gradcu. Tudi najpom emb
nejši cerkveni dostojanstveniki so bivali daleč od slovenskih dežel:
salzburški nadškof v Salzburgu, oglejski patriarh v Vidmu, kjer
ni bila glavna ovira geografska oddaljenost, temveč državna meja
med Beneško republiko in cesarstvom. Na Kranjskem pa sta bila v
cerkvenou pravnem oziru pomembna še škofa: briksenški kot lastnik
gospostva Bled in freisinški kot lastnik loškega gospostva in mestni
gospod Škofje Loke, ki se glede verskih zadev nista držala politike
kranjskih deželnih stanov.13 Za cerkveno in versko življenje pa so bili
pomembni tudi samostani, nad katerimi škofje niso imeli neposred
nega nadzora.
V cerkvenem oziru je ozemlje južno od Drave spadalo v okvir
oglejskega patriarhata, ozemlje severno od Drave pa pod salzburško
nadškofijo. V Notranji Avstriji so sicer še obstajale štiri manjše škofije:
Lavant, Krka (Gurk), Seckau in Pićan v Istri, vendar je njihovim
13 Pavle Blaznik, Reformacija in protireformacija na tleh loškega gospostva. V: Loški
razgledi IX, 1962, 80.
124
superintendenta v službo, ki jo je opravljal do leta 1565, ko ga je
zaradi izdaje Cerkovne ordninge deželni knez Karel izgnal iz dežele.
Samostojna cerkvena organizacija na Kranjskem s slovensko in nem
ško Cerkvijo je sicer obstajala še naprej, vendar je leta 1578 prišla v
okvir enotne organizacije protestantske cerkve v Notranji Avstriji s
sedežem v Gradcu in z enotnim verskim redom Davida Chyträusa.
Upravnopolitične razmere in cerkvena uprava
Značilnost slovenskega ozemlja ob koncu srednjega veka je uprav
na razdrobljenost, tj. delitev kompetenc na političnem področju med
deželnim knezom, deželami in zemljiškimi gospodi. Upravna razno
likost in razdrobljenost je bila tudi na cerkvenem področju z različ
nimi nosilci cerkvenoupravnih kompetenc, kar je imelo velik vpliv na
verske razmere ter na razvoj reformacije.
Nosilci najvišjih oblastnih funkcij so imeli največkrat sedež zunaj
slovenskega teritorija. Deželni knez za dežele Štajersko, Kranjsko,
Goriško, Koroško in mesto Trst se je kot kralj ali cesar gibal po vsej
državi, šele po letu 1564 je stalno bival v Gradcu. Tudi najpom emb
nejši cerkveni dostojanstveniki so bivali daleč od slovenskih dežel:
salzburški nadškof v Salzburgu, oglejski patriarh v Vidmu, kjer
ni bila glavna ovira geografska oddaljenost, temveč državna meja
med Beneško republiko in cesarstvom. Na Kranjskem pa sta bila v
cerkvenou pravnem oziru pomembna še škofa: briksenški kot lastnik
gospostva Bled in freisinški kot lastnik loškega gospostva in mestni
gospod Škofje Loke, ki se glede verskih zadev nista držala politike
kranjskih deželnih stanov.13 Za cerkveno in versko življenje pa so bili
pomembni tudi samostani, nad katerimi škofje niso imeli neposred
nega nadzora.
V cerkvenem oziru je ozemlje južno od Drave spadalo v okvir
oglejskega patriarhata, ozemlje severno od Drave pa pod salzburško
nadškofijo. V Notranji Avstriji so sicer še obstajale štiri manjše škofije:
Lavant, Krka (Gurk), Seckau in Pićan v Istri, vendar je njihovim
13 Pavle Blaznik, Reformacija in protireformacija na tleh loškega gospostva. V: Loški
razgledi IX, 1962, 80.
124
