Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 129
VINCENC RAJ[P
službi, od leta 1523 pa je bil škof v Trstu; drugi pa je bil Peter Pavel
Vergerij ml. (1498–1565), ki je bil leta 1536 imenovan za koprskega
škofa. Koper je bil takrat v sosednji državi – Beneški republiki. Oba
škofa sta posredno, prek Primoža Trubarja, zelo pomembna za
slovensko reformacijo Luthrove smeri: škof Bonomo kot Trubarjev
vzgojitelj, podpornik v času študija, sprejel pa ga je tudi v službo
kot župnika v Laškem, medtem ko je Vergerij Trubarja v času, ko se
je odločil za protestantizem in prišel v službo k württemberškemu
knezu, vzpodbujal k prevajanju Svetega pisma v slovenščino in hrva
ščino. Med pristaši reformacijskih idej pa so bili tudi drugi, na primer
ljubljanski škof Krištof Ravbar (1476–1536), ki je doktoriral iz prava
v Padovi in bil nosilec številnih cerkvenih služb, npr. administrator
sekavske škofije in administrator admontske opatije. Opravljal je še
številne druge funkcije: vojaške, predvsem v vojnah proti Benetkam,
ter diplomatske, ko je zastopal Kranjsko na državnem zboru v Augs
burgu 1530. V verskih zadevah je podpiral Ferdinandovo politiko,
vendar naj bi, o tem poroča tudi Trubar, prejel na smrtni postelji
obhajilo pod obema podobama, kar naj bi bilo v reformacijskem
duhu.32 Tako so že v času tega škofa in v času njegovega naslednika
Franca Kacijanarja med ljubljanskimi kanoniki bile navzoče refor
macijske ideje. Trubar piše v pismu škofu Seebachu leta 1561: »Ko
sem pred leti s posredovanjem gospoda Kacijanarja, nekdanjega
ljubljanskega škofa slavnega spomina, in tukajšnjega kapitlja bil
poklican semkaj v pridigarsko službo in postal kanonik, sem božjo
besedo prav nič drugače kakor zdaj pridigal v pravem navadnem
krščanskem smislu.«33 Ostreje je proti tem idejam nastopil škof Urban
Textor (škof 1544–1548), ki je po nalogu kralja Ferdinanda uvedel
preiskavo proti kanonikom ljubljanskega kapitlja (Mertliz, Wiener,
Dragolic), medtem ko se je Trubar umaknil. Kot je pisal Trub ar
württemberškemu nadvojvodi Krištofu leta 1560, se je umaknil, ker
ga je takratni ljubljanski škof leta 1547 naznanil pri cesarju, češ »da
sem in pridigujem lutrsko«.34
32 Rupel, Primus Truber, 45.
33 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, pismo škofu Seebachu 8. 7. 1561, 87.
34 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, pismo nadvojvodi Krištofu württem
berškemu, Stuttgart 13. julija 1560, 65.
129
službi, od leta 1523 pa je bil škof v Trstu; drugi pa je bil Peter Pavel
Vergerij ml. (1498–1565), ki je bil leta 1536 imenovan za koprskega
škofa. Koper je bil takrat v sosednji državi – Beneški republiki. Oba
škofa sta posredno, prek Primoža Trubarja, zelo pomembna za
slovensko reformacijo Luthrove smeri: škof Bonomo kot Trubarjev
vzgojitelj, podpornik v času študija, sprejel pa ga je tudi v službo
kot župnika v Laškem, medtem ko je Vergerij Trubarja v času, ko se
je odločil za protestantizem in prišel v službo k württemberškemu
knezu, vzpodbujal k prevajanju Svetega pisma v slovenščino in hrva
ščino. Med pristaši reformacijskih idej pa so bili tudi drugi, na primer
ljubljanski škof Krištof Ravbar (1476–1536), ki je doktoriral iz prava
v Padovi in bil nosilec številnih cerkvenih služb, npr. administrator
sekavske škofije in administrator admontske opatije. Opravljal je še
številne druge funkcije: vojaške, predvsem v vojnah proti Benetkam,
ter diplomatske, ko je zastopal Kranjsko na državnem zboru v Augs
burgu 1530. V verskih zadevah je podpiral Ferdinandovo politiko,
vendar naj bi, o tem poroča tudi Trubar, prejel na smrtni postelji
obhajilo pod obema podobama, kar naj bi bilo v reformacijskem
duhu.32 Tako so že v času tega škofa in v času njegovega naslednika
Franca Kacijanarja med ljubljanskimi kanoniki bile navzoče refor
macijske ideje. Trubar piše v pismu škofu Seebachu leta 1561: »Ko
sem pred leti s posredovanjem gospoda Kacijanarja, nekdanjega
ljubljanskega škofa slavnega spomina, in tukajšnjega kapitlja bil
poklican semkaj v pridigarsko službo in postal kanonik, sem božjo
besedo prav nič drugače kakor zdaj pridigal v pravem navadnem
krščanskem smislu.«33 Ostreje je proti tem idejam nastopil škof Urban
Textor (škof 1544–1548), ki je po nalogu kralja Ferdinanda uvedel
preiskavo proti kanonikom ljubljanskega kapitlja (Mertliz, Wiener,
Dragolic), medtem ko se je Trubar umaknil. Kot je pisal Trub ar
württemberškemu nadvojvodi Krištofu leta 1560, se je umaknil, ker
ga je takratni ljubljanski škof leta 1547 naznanil pri cesarju, češ »da
sem in pridigujem lutrsko«.34
32 Rupel, Primus Truber, 45.
33 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, pismo škofu Seebachu 8. 7. 1561, 87.
34 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, pismo nadvojvodi Krištofu württem
berškemu, Stuttgart 13. julija 1560, 65.
129
