Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 139
KARL W. SCHWARZ
Ko so Trubarja leta 1560 kranjski deželni stanovi poklicali nazaj
v Ljubljano za superintendenta, je uredil evangeličansko cerkev in
ji dal pravni okvir s svojo Cerkovno ordningo (1564).18 S tem pa je
prekršil pravice deželnega kneza, ki je že dolgo čakal na to, da sprejme
protireformacijske ukrepe zoper kranjsko protestantsko Cerkev, ki so
jo vodili deželni stanovi. Trubar je moral 1565 tretjič v izgnanstvo in se
je vrnil na Württemberško. Najbrž je potoval po podobni poti kot leta
1548. Šel je čez Gorenjsko, čez Korensko sedlo (»6. pojedel zajtrk pod
Korenom«)19 in skozi Ziljsko dolino, torej je potoval mimo Zagorič.
Spremljali so ga dva uskoška duhovnika in dva vodnika, jahali so
na štirih konjih in imeli s sabo osla. Znano je, da je od Šmohorja
dalje najel vodnika čez Ziljske Alpe v Dravsko dolino (»vodiču, ki
nam je pokazal pot čez Mahorberg, dali 6 k.«) in da se je ustavil v
Greifenburgu (»Greiffenwerg«) in Oberdrauburgu (»Trawurg«). Pot
jih je peljala dalje čez Lienz in Innichen ter čez Brenner v Innsbruck,
od tam pa čez Nassereith in Lermoos v Kempten ter Ulm in nazadnje
v Urach. Trubar se je najprej preselil v Lauffen/Neckar, a že kmalu
nato je zamenjal službeno mesto in se se ustalil v Derend ingenu pri
Tübingenu, da je bil bliže tiskarni v Amandenhofu v Urachu, kjer je že
prej s knjigami usmerjal reformatorsko delo pri rojakih in pri drugih
južnih Slovanih.20 Tiskane knjige so deklarirali kot trgovsko robo in
so zapakirane v sode potovale čez Regensburg, Salzburg in Beljak na
Kranjsko. Beljak je bil pravo prekladališče za to reformacijsko tiskano
gradivo.21 Trubarja so k temu gnale misijon arske težnje, njegov cilj je
bil »spreobrnitev Slovencev, Hrvatov in Turkov«.22
2. Tolerančna fara Zagoriče
Ko je leta 1781 jožefinski tolerančni patent nekatoličanom
omog očil zasebno bogoslužje v njihovi veri,23 se je do junija 1782 v
koroških naseljih Zagoriče in Sovče k »tolerirani veri« prijavilo 127
oseb.24 To so bili predvsem nekdanji podložniki benediktinskega
samostana v Podkloštru, ki je bil decembra 1783 razpuščen. Prvi med
njimi so bili Valentin Arrich, Jurij Wurian, Simon Meschnigg, Gašper
Wulz in njihove družine, ki so v zgodovini kraja imele pomembno
139
Ko so Trubarja leta 1560 kranjski deželni stanovi poklicali nazaj
v Ljubljano za superintendenta, je uredil evangeličansko cerkev in
ji dal pravni okvir s svojo Cerkovno ordningo (1564).18 S tem pa je
prekršil pravice deželnega kneza, ki je že dolgo čakal na to, da sprejme
protireformacijske ukrepe zoper kranjsko protestantsko Cerkev, ki so
jo vodili deželni stanovi. Trubar je moral 1565 tretjič v izgnanstvo in se
je vrnil na Württemberško. Najbrž je potoval po podobni poti kot leta
1548. Šel je čez Gorenjsko, čez Korensko sedlo (»6. pojedel zajtrk pod
Korenom«)19 in skozi Ziljsko dolino, torej je potoval mimo Zagorič.
Spremljali so ga dva uskoška duhovnika in dva vodnika, jahali so
na štirih konjih in imeli s sabo osla. Znano je, da je od Šmohorja
dalje najel vodnika čez Ziljske Alpe v Dravsko dolino (»vodiču, ki
nam je pokazal pot čez Mahorberg, dali 6 k.«) in da se je ustavil v
Greifenburgu (»Greiffenwerg«) in Oberdrauburgu (»Trawurg«). Pot
jih je peljala dalje čez Lienz in Innichen ter čez Brenner v Innsbruck,
od tam pa čez Nassereith in Lermoos v Kempten ter Ulm in nazadnje
v Urach. Trubar se je najprej preselil v Lauffen/Neckar, a že kmalu
nato je zamenjal službeno mesto in se se ustalil v Derend ingenu pri
Tübingenu, da je bil bliže tiskarni v Amandenhofu v Urachu, kjer je že
prej s knjigami usmerjal reformatorsko delo pri rojakih in pri drugih
južnih Slovanih.20 Tiskane knjige so deklarirali kot trgovsko robo in
so zapakirane v sode potovale čez Regensburg, Salzburg in Beljak na
Kranjsko. Beljak je bil pravo prekladališče za to reformacijsko tiskano
gradivo.21 Trubarja so k temu gnale misijon arske težnje, njegov cilj je
bil »spreobrnitev Slovencev, Hrvatov in Turkov«.22
2. Tolerančna fara Zagoriče
Ko je leta 1781 jožefinski tolerančni patent nekatoličanom
omog očil zasebno bogoslužje v njihovi veri,23 se je do junija 1782 v
koroških naseljih Zagoriče in Sovče k »tolerirani veri« prijavilo 127
oseb.24 To so bili predvsem nekdanji podložniki benediktinskega
samostana v Podkloštru, ki je bil decembra 1783 razpuščen. Prvi med
njimi so bili Valentin Arrich, Jurij Wurian, Simon Meschnigg, Gašper
Wulz in njihove družine, ki so v zgodovini kraja imele pomembno
139
