Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 140
RAZPRAVE, [TUDIJE
vlogo vse do današnjih časov.25 Izvedena so bila verska zaslišanja, da
bi preverili upravičenost želje po prestopu v drugo veroizpoved.26
Ohranjen je še protokol zaslišanj 104 oseb, iz katerega je razvidno,
kakšno je bilo njihovo poznavanje Biblije. Po preteku roka za prestop
so morali celo hoditi h katoliškemu verskemu pouku, šele potem
jim je bilo dovoljeno prestopiti. Uveljavljena Katoliška cerkev se
ni bila pripravljena kar meni nič tebi nič sprijazniti s prestopom,
ampak je ukrenila vse, da bi omejila število prestopov in prestrašila
prestopn ike.27 Kljub temu je bilo potrebno število duš doseženo in
dovoljeno jim je bilo »na Wurianovem zemljišču« postaviti tolerančno
moliln ico.28 V Wurianovem skednju so imeli prvo službo božjo 21.
decembra 1983. V ta namen je iz matične fare Bleiberg ob Villach
pripotoval pristojni pastor, 28-letni Carl Friedrich Steinhäusser
(1756–1820), teolog iz Crailsheima na Württemberškem. Zagoričani
so se ob njegovem prvem pastoralnem obisku 16. decembra dogovorili
z njim, da bodo prispevali eno tretjino njegove plače, to je sto guldnov,
če se obveže, da bo imel službo božjo vsako tretjo nedeljo in na drugi
dan praznikov (božič, velika noč, binkošti). Steinhäusser29 ugotovil,
da moški znajo nemško, da pa skoraj ni takih »med ženskami«.
Njegov prvi vtis je bil, da je knjig le malo, ker »so imeli samostanski
duhovniki v Arnoldsteinu veliko poželenje po njih«. Kljub vsemu so
se našle tri Biblije v slovenskem (»windische Sprache«) jeziku,30 stare
pesmarice psalmov in »nov molitvenik, ki so ga ravnokar dali tiskati
v Celovcu«.31 Pridevnik »nov« se nanaša le na tiskanje, ki ga je leta
1784 opravil Ignaz Kleinmayr (1745–1802) v svoji tiskarni v Celovcu,
ne pa na vsebino. Molitve, katerih avtor je bil Andreas Musculus
(1514–1581), so bile namreč v latinščini in nemščini izdane že dvesto
let prej, leta 1559, in so Juriju Dalmatinu (1547–1589) predstavljale
osnovo za prevod pri pripravi slovenskega molitvenika, izdanega v
Wittenbergu leta 1584.32 Ker je bil molitvenik zelo priljubljen, ga
je Felicijan Trubar (1555/6–po 1600) leta 1595 v Tübingenu ponovno
izdal kot enega zadnjih slovenskih tiskov pred protireformacijo.
Cerkvico v Zagoričah so končno posvetili na 18. nedeljo po sv.
Trojici, 10. oktobra 1785. Steinhäusser je imel posvetilni nagovor v
slovenskem jeziku, medtem ko je pastor Samuel Sachs iz Šentruperta
pri Beljaku slavnostno pridigo opravil v nemščini. Zaradi precejšnje
140
vlogo vse do današnjih časov.25 Izvedena so bila verska zaslišanja, da
bi preverili upravičenost želje po prestopu v drugo veroizpoved.26
Ohranjen je še protokol zaslišanj 104 oseb, iz katerega je razvidno,
kakšno je bilo njihovo poznavanje Biblije. Po preteku roka za prestop
so morali celo hoditi h katoliškemu verskemu pouku, šele potem
jim je bilo dovoljeno prestopiti. Uveljavljena Katoliška cerkev se
ni bila pripravljena kar meni nič tebi nič sprijazniti s prestopom,
ampak je ukrenila vse, da bi omejila število prestopov in prestrašila
prestopn ike.27 Kljub temu je bilo potrebno število duš doseženo in
dovoljeno jim je bilo »na Wurianovem zemljišču« postaviti tolerančno
moliln ico.28 V Wurianovem skednju so imeli prvo službo božjo 21.
decembra 1983. V ta namen je iz matične fare Bleiberg ob Villach
pripotoval pristojni pastor, 28-letni Carl Friedrich Steinhäusser
(1756–1820), teolog iz Crailsheima na Württemberškem. Zagoričani
so se ob njegovem prvem pastoralnem obisku 16. decembra dogovorili
z njim, da bodo prispevali eno tretjino njegove plače, to je sto guldnov,
če se obveže, da bo imel službo božjo vsako tretjo nedeljo in na drugi
dan praznikov (božič, velika noč, binkošti). Steinhäusser29 ugotovil,
da moški znajo nemško, da pa skoraj ni takih »med ženskami«.
Njegov prvi vtis je bil, da je knjig le malo, ker »so imeli samostanski
duhovniki v Arnoldsteinu veliko poželenje po njih«. Kljub vsemu so
se našle tri Biblije v slovenskem (»windische Sprache«) jeziku,30 stare
pesmarice psalmov in »nov molitvenik, ki so ga ravnokar dali tiskati
v Celovcu«.31 Pridevnik »nov« se nanaša le na tiskanje, ki ga je leta
1784 opravil Ignaz Kleinmayr (1745–1802) v svoji tiskarni v Celovcu,
ne pa na vsebino. Molitve, katerih avtor je bil Andreas Musculus
(1514–1581), so bile namreč v latinščini in nemščini izdane že dvesto
let prej, leta 1559, in so Juriju Dalmatinu (1547–1589) predstavljale
osnovo za prevod pri pripravi slovenskega molitvenika, izdanega v
Wittenbergu leta 1584.32 Ker je bil molitvenik zelo priljubljen, ga
je Felicijan Trubar (1555/6–po 1600) leta 1595 v Tübingenu ponovno
izdal kot enega zadnjih slovenskih tiskov pred protireformacijo.
Cerkvico v Zagoričah so končno posvetili na 18. nedeljo po sv.
Trojici, 10. oktobra 1785. Steinhäusser je imel posvetilni nagovor v
slovenskem jeziku, medtem ko je pastor Samuel Sachs iz Šentruperta
pri Beljaku slavnostno pridigo opravil v nemščini. Zaradi precejšnje
140
