Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 144
RAZPRAVE, [TUDIJE
Juričiča. Naslovnica je zvesta kopija tiskane naslovnice iz leta 1578,
tako kot je ves rokopis natančen ročni prepis drugega dela. Leta 1891
je bil dokazano v Zagoričah. Še na začetku 20. stoletja so prezbitri v
Zagoričah uporabljali ta izvod pri hišnih pobožnostih in pri službi
božji.
● KRISTIANSKE BUKVIZE, v katereh sa hishne gospodarje inu
gospodinje, tudi sa druge stanove stareh inu mladeh ludi molitve se naidejo
is psalmov vkup sbrane, natisnil Ignaz Kleinmayr v Celovcu leta 1784.
To je ponatis slovenskega molitvenika Jurija Dalmatina (Wittenberg
1584).47
Prikazane bibliofilske redkosti so bile dragocena osnova za die
cezni muzej, ki je bil nameščen v tolerančni molilnici v Brežah.
Njegova dejavnost ima glavne zasluge za to, da je tu nastalo razi
skovalno središče reformacijske zgodovine v Notranji Avstriji.
4. Tolerančna fara sredi teoloških in jezikovnih konfliktov
v sporazumevanju
Vsi prvi pastorji v Bleibergu, začenši s Steinhäusserjem, ki pa je
svojo službo opustil že leta 1787, so se za delovanje v farni podružnici
Zagoriče trudili, da bi se naučili slovenščine.48 V 18. stoletju so de
lovali:
● 1788–1790: Matthias Ferdinand Knopf.
● 1791–1799: Johann Christian Lederer, iz Bayreutha.
● 1799–1802: Michael Schmal (1754–1823), po rodu iz Ogrske.
Študiral je v Prešovu na Slovaškem, zato je razumel staročeški biblijski
jezik (bibličtina) in se je laže naučil slovenščine.
Vizitacijsko poročilo iz leta 1786 piše o Steinhäusserju,49 da »svoj
prosti čas odlično izrablja za učenje slovenskega jezika, v katerem
mora imeti bogoslužje v podružnici«. Ob vsem pomanjkanju pri
pomočkov je z neutrudno marljivostjo dosegel, da »svoje actes mini
steriales že lahko opravlja v slovenščini«. Pridiganje v tem jeziku pa
da mu je zelo težko, ker mora skoraj vsako besedo, vsak stavek šele
poiskati v Bibliji in nato prevesti v slovenščino.
Vizitacijsko poročilo tudi priznava, da ga njegovi slovenski poslu
144
Juričiča. Naslovnica je zvesta kopija tiskane naslovnice iz leta 1578,
tako kot je ves rokopis natančen ročni prepis drugega dela. Leta 1891
je bil dokazano v Zagoričah. Še na začetku 20. stoletja so prezbitri v
Zagoričah uporabljali ta izvod pri hišnih pobožnostih in pri službi
božji.
● KRISTIANSKE BUKVIZE, v katereh sa hishne gospodarje inu
gospodinje, tudi sa druge stanove stareh inu mladeh ludi molitve se naidejo
is psalmov vkup sbrane, natisnil Ignaz Kleinmayr v Celovcu leta 1784.
To je ponatis slovenskega molitvenika Jurija Dalmatina (Wittenberg
1584).47
Prikazane bibliofilske redkosti so bile dragocena osnova za die
cezni muzej, ki je bil nameščen v tolerančni molilnici v Brežah.
Njegova dejavnost ima glavne zasluge za to, da je tu nastalo razi
skovalno središče reformacijske zgodovine v Notranji Avstriji.
4. Tolerančna fara sredi teoloških in jezikovnih konfliktov
v sporazumevanju
Vsi prvi pastorji v Bleibergu, začenši s Steinhäusserjem, ki pa je
svojo službo opustil že leta 1787, so se za delovanje v farni podružnici
Zagoriče trudili, da bi se naučili slovenščine.48 V 18. stoletju so de
lovali:
● 1788–1790: Matthias Ferdinand Knopf.
● 1791–1799: Johann Christian Lederer, iz Bayreutha.
● 1799–1802: Michael Schmal (1754–1823), po rodu iz Ogrske.
Študiral je v Prešovu na Slovaškem, zato je razumel staročeški biblijski
jezik (bibličtina) in se je laže naučil slovenščine.
Vizitacijsko poročilo iz leta 1786 piše o Steinhäusserju,49 da »svoj
prosti čas odlično izrablja za učenje slovenskega jezika, v katerem
mora imeti bogoslužje v podružnici«. Ob vsem pomanjkanju pri
pomočkov je z neutrudno marljivostjo dosegel, da »svoje actes mini
steriales že lahko opravlja v slovenščini«. Pridiganje v tem jeziku pa
da mu je zelo težko, ker mora skoraj vsako besedo, vsak stavek šele
poiskati v Bibliji in nato prevesti v slovenščino.
Vizitacijsko poročilo tudi priznava, da ga njegovi slovenski poslu
144
