Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 134
RAZPRAVE, [TUDIJE
mesta Gradec, Celovec, Ljubljano in Judenburg. Čeprav interpretacija
izjave ni bila enotna, vsaj glede svobode v mestih in glede »verskih
sorodnikov« ne – plemstvo je pod tem razumelo podložnike, knez pa
je temu oporekal – je protestantizem dosegel svoj vrhunec.
Obenem pa je bil to tudi začetek dokončnega ločevanja med
obema veroizpovedma. Leta 1572 je bil sprejet cerkveni red za Šta
jersko, 1574 ga je sprejela dežela Koroška. Po bruški pacifikaciji leta
1578 je prevladala enotna notranjeavstrijska protestantska cerkvena
organizacija s superintendentom v Gradcu44 in za vse tri dežele je
bil sprejet štajerski deželni red. Na čelu vsake deželne Cerkve je bil
cerkveni svet, sestavljen iz predstavnikov plemstva in predikantov.
Graški svet je nadziral sveta v Celovcu in Ljubljani ter izpraševal in
postavljal nove predikante.V vsaki deželi je bil superintendent (na
Kranjskem včasih po dva, za slovensko in nemško cerkev). Predikanti
so bili lahko stalno nastavljeni, bili pa so tudi tako imenovani »Viertel
prediger«, potujoči četrtni predikanti, kranjski stanovi pa so vzdrže
vali tudi predikanta v Vojni krajini (Feldprediger). Leta 1569 so na
Kranjskem deželni stanovi vzdrževali 34, na Štajerskem 114 in na
Koroškem 86 predikantov in šolnikov.45
Po letu 1578 pa je deželni knez zaostril svoj odnos do verskih zadev
predvsem v deželnih mestih, kjer je meščanom strogo prepovedoval
protestantsko bogoslužje, ko pa so ga ti množično obiskovali zunaj
mesta, je strogo prepovedoval tudi to.
Protestantsko bogoslužje je tako obstajalo v farah, kjer so prote
stantski plemiči kot patroni nastavljali protestantske pridigarje, in v
kapelah na gradovih. V osemdesetih letih pa so plemiči in meščani
začeli zunaj mest graditi tudi nove protestantske cerkve s hišami za
pridigarje in pokopališči.
Med protestantskimi zgradbami je bila pomembna cerkev v Gov
čah.46 Potem ko je nadvojvoda prepovedal protestantom bogoslužje
44 Regina Pörtner, Confessionalization and Ethnicity: The Slovenian Reformation
and Counter-Reformation in the 16th Centuries. V: The archive for Reformation
History, Gütersloh 2002, 239–277.
45 Zgodovina narodov Jugoslavije II, Ljubljana 1956, 320.
46 Francè Stelè, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini. V: Drugi Trubarjev
zbornik, Ljubljana 1952, 135.
134
mesta Gradec, Celovec, Ljubljano in Judenburg. Čeprav interpretacija
izjave ni bila enotna, vsaj glede svobode v mestih in glede »verskih
sorodnikov« ne – plemstvo je pod tem razumelo podložnike, knez pa
je temu oporekal – je protestantizem dosegel svoj vrhunec.
Obenem pa je bil to tudi začetek dokončnega ločevanja med
obema veroizpovedma. Leta 1572 je bil sprejet cerkveni red za Šta
jersko, 1574 ga je sprejela dežela Koroška. Po bruški pacifikaciji leta
1578 je prevladala enotna notranjeavstrijska protestantska cerkvena
organizacija s superintendentom v Gradcu44 in za vse tri dežele je
bil sprejet štajerski deželni red. Na čelu vsake deželne Cerkve je bil
cerkveni svet, sestavljen iz predstavnikov plemstva in predikantov.
Graški svet je nadziral sveta v Celovcu in Ljubljani ter izpraševal in
postavljal nove predikante.V vsaki deželi je bil superintendent (na
Kranjskem včasih po dva, za slovensko in nemško cerkev). Predikanti
so bili lahko stalno nastavljeni, bili pa so tudi tako imenovani »Viertel
prediger«, potujoči četrtni predikanti, kranjski stanovi pa so vzdrže
vali tudi predikanta v Vojni krajini (Feldprediger). Leta 1569 so na
Kranjskem deželni stanovi vzdrževali 34, na Štajerskem 114 in na
Koroškem 86 predikantov in šolnikov.45
Po letu 1578 pa je deželni knez zaostril svoj odnos do verskih zadev
predvsem v deželnih mestih, kjer je meščanom strogo prepovedoval
protestantsko bogoslužje, ko pa so ga ti množično obiskovali zunaj
mesta, je strogo prepovedoval tudi to.
Protestantsko bogoslužje je tako obstajalo v farah, kjer so prote
stantski plemiči kot patroni nastavljali protestantske pridigarje, in v
kapelah na gradovih. V osemdesetih letih pa so plemiči in meščani
začeli zunaj mest graditi tudi nove protestantske cerkve s hišami za
pridigarje in pokopališči.
Med protestantskimi zgradbami je bila pomembna cerkev v Gov
čah.46 Potem ko je nadvojvoda prepovedal protestantom bogoslužje
44 Regina Pörtner, Confessionalization and Ethnicity: The Slovenian Reformation
and Counter-Reformation in the 16th Centuries. V: The archive for Reformation
History, Gütersloh 2002, 239–277.
45 Zgodovina narodov Jugoslavije II, Ljubljana 1956, 320.
46 Francè Stelè, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini. V: Drugi Trubarjev
zbornik, Ljubljana 1952, 135.
134
