Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 170
RAZPRAVE, [TUDIJE
znamenitega koncila. Redki drugače misleči Italijani so bili tako od
ločni kot markiz Galeazzo Caracciolo, učenec Valdésa in Flaminia;
leta 1551 se je namreč odrekel svoji družini in visokemu političnemu
položaju v Italiji ter se zatekel v Calvinovo Ženevo. Tudi možnosti,
da bi se Benetke, kjer se je v prvih desetletjih 16. stoletja razmahnilo
protestantsko založništvo, pridružile reformaciji, so bile po zboru
in prihodu španske nadvlade vedno manjše. Leta 1547, ko je bila pri
Mühlbergu poražena Šmalkaldska liga in so v Trentu razglasili nauk
o opravičenju, so v Benetkah ustanovili službo z imenom Tre savi sopra
l’eresia, ki je bedela nad delom cerkvenih sodišč in poskrbela, da je na
grmadi končalo veliko protestantskih pisanih del. Naslednje leto so
pri Rialtu javno sežgali 1400 knjig, leta 1548, ko se je moral Vergerij
umakniti v izgnanstvo, pa so na pobudo nuncija Giovannija della
Case objavili že omenjeni seznam prepovedanih knjig.
Traktat Beneficio di Cristo je sredi 16. stoletja kljub temu občutno
zaznamoval italijansko reformacijo, iz Benetk pa se je v tistem času, kot
pričajo mnogi procesi inkvizicije, hitro razširil do Modene, Bologne,
Firenc ter celo do Neaplja in bližnjih pokrajin. Nekaj izvodov je kljub
veliki pozornosti sicilske inkvizicije skupaj z Ochin ovimi pridigami
in drugimi Valdésovimi knjigami prišlo celo v roke catanijskega škofa
Nicole Marie Caracciola.
Flaminio je iz Neaplja odšel v Firence, mesto, ki še ni pozabilo
mučeništva Savonarole, in tam širil zamisli svojega španskega učitelja,
traktat pa je bil dobro znan tudi v Sieni in Lucci. Cosimo Bartoli je na
predavanju v firenški Akademiji leta 1542, opirajoč se na XXIV. spev
Dantejevega Raja,16 želel dopolniti Ficinova razmišljanja o razodetju
z Valdésovim naukom »vera e viva fede«, pri čemer se je večkrat
skliceval na besedilo takrat še rokopisne različice Beneficia.17 Ob tej
16 Dante, Božanska komedija. Raj, XXIV, 64–66. Dante odgovori na vprašanje apostola
Petra, kaj je vera, s Pavlovimi besedami. Vera je podlaga, temelj, podstat, na kateri
človek gradi svoje upanje o Bogu in posmrtnem življenju:
»… da vera je podstat nadeje vroče,
dokaz stvari, ki jih ni mogoče zaznati,
to, zdi se, da apostol reči hoče.«
(Založništvo tržaškega tiska, Trst 1991; prevod Andrej Capuder.)
17 Il Beneficio di Cristo, poglavje IV; »Degli effetti della viva fede e della unione dell’
anima con Cristo«.
170
znamenitega koncila. Redki drugače misleči Italijani so bili tako od
ločni kot markiz Galeazzo Caracciolo, učenec Valdésa in Flaminia;
leta 1551 se je namreč odrekel svoji družini in visokemu političnemu
položaju v Italiji ter se zatekel v Calvinovo Ženevo. Tudi možnosti,
da bi se Benetke, kjer se je v prvih desetletjih 16. stoletja razmahnilo
protestantsko založništvo, pridružile reformaciji, so bile po zboru
in prihodu španske nadvlade vedno manjše. Leta 1547, ko je bila pri
Mühlbergu poražena Šmalkaldska liga in so v Trentu razglasili nauk
o opravičenju, so v Benetkah ustanovili službo z imenom Tre savi sopra
l’eresia, ki je bedela nad delom cerkvenih sodišč in poskrbela, da je na
grmadi končalo veliko protestantskih pisanih del. Naslednje leto so
pri Rialtu javno sežgali 1400 knjig, leta 1548, ko se je moral Vergerij
umakniti v izgnanstvo, pa so na pobudo nuncija Giovannija della
Case objavili že omenjeni seznam prepovedanih knjig.
Traktat Beneficio di Cristo je sredi 16. stoletja kljub temu občutno
zaznamoval italijansko reformacijo, iz Benetk pa se je v tistem času, kot
pričajo mnogi procesi inkvizicije, hitro razširil do Modene, Bologne,
Firenc ter celo do Neaplja in bližnjih pokrajin. Nekaj izvodov je kljub
veliki pozornosti sicilske inkvizicije skupaj z Ochin ovimi pridigami
in drugimi Valdésovimi knjigami prišlo celo v roke catanijskega škofa
Nicole Marie Caracciola.
Flaminio je iz Neaplja odšel v Firence, mesto, ki še ni pozabilo
mučeništva Savonarole, in tam širil zamisli svojega španskega učitelja,
traktat pa je bil dobro znan tudi v Sieni in Lucci. Cosimo Bartoli je na
predavanju v firenški Akademiji leta 1542, opirajoč se na XXIV. spev
Dantejevega Raja,16 želel dopolniti Ficinova razmišljanja o razodetju
z Valdésovim naukom »vera e viva fede«, pri čemer se je večkrat
skliceval na besedilo takrat še rokopisne različice Beneficia.17 Ob tej
16 Dante, Božanska komedija. Raj, XXIV, 64–66. Dante odgovori na vprašanje apostola
Petra, kaj je vera, s Pavlovimi besedami. Vera je podlaga, temelj, podstat, na kateri
človek gradi svoje upanje o Bogu in posmrtnem življenju:
»… da vera je podstat nadeje vroče,
dokaz stvari, ki jih ni mogoče zaznati,
to, zdi se, da apostol reči hoče.«
(Založništvo tržaškega tiska, Trst 1991; prevod Andrej Capuder.)
17 Il Beneficio di Cristo, poglavje IV; »Degli effetti della viva fede e della unione dell’
anima con Cristo«.
170
