Page 194 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 194
RAZPRAVE, [TUDIJE
Statusno gledano, ima O’Donovan vsekakor prav. A to je tudi
Barthu bržkone jasno, namreč, da se je statusno gledano nekaj bist-
veno spremenilo v hipu, ko je Bog razorožil vladarstva in oblasti ter
v Kristusu slavil zmago nad njimi. Je pa Barth bolj previden glede
transformacije skupnosti državljanov. Sicer pa tudi O’Donovana nika
kor ne kaže razumeti v smislu, da bi družba »napredovala«, dokler ne
pridobi forme Božjega kraljestva, ali kaj podobnega. Tudi ne gradimo
s političnimi akti Božjega kraljestva. Ne: sodba, ki je edini legitimni
politični akt, je predvsem omejevanje (brzdanje) hudega.
O’Donovanova »delovna« definicija sodbe se glasi:
»Sodba je akt moralnega razsojanja, ki se razglaša nad predhod
nim aktom ali sedanjim stanjem in vzpostavlja novo javno sfero (oz.
kontekst).« (O’Donovan, 2005: 7.)
To pomeni, da je sodba (kot politični akt) umsko dejanje razso
janja med prav in ne prav oz. pravico in krivico, in sicer v konkretnih
zgodovinskih okoliščinah (in ne kogar koli, temveč uradne, poob
laščene osebe). Že po definiciji je odzivna (reaktivna), saj se razglaša
nad nečem, kar je že tu. In vendar tudi nekaj novega vzpostavlja:
namreč prostor možnosti za nove akcije. Če je sodba dobra, vzpostavi
javno moralno sfero, ki je boljša od prejšnje, in za tako sodbo lahko
(a le metaforično) rečemo, da je »kreativna«. Ni pa vsak akt, ki ga
izvrši oblast, tudi akt sodbe (in posledično ni političen akt v pravem
smislu besede). Nekateri akti namreč ničesar za nazaj ne razglašajo.
In O’Donovan navede primer: Če vlada rajši podpiše pogodbo z enim
podjetjem kakor z drugim ali če premier v vlado rajši vzame za min-
istra tega kakor onega, sploh ni nujno, da sta razočarano podjetje ali
nesojeni minister storila karkoli napačnega. In tega jim posledično
niti ne razglasi. Po drugi strani pa nekateri akti niso sodbe, ker ne
vzpostavljajo novega javnega prostora (npr. minister za zdravje ob-
javi svarila v zvezi z varno količino popitega alkohola, toda pri pitju
nas ne omejuje). Forma političnega akta je ravno v tej dvojni potezi:
retrospektivni in perspektivni (potezi) razglasitve in vzpostavljanja.
(2005: 8–9.)
Zaradi tega dvojnega značaja je sodba podvržena tudi dvema kri-
terijema: kriteriju resnice in kriteriju efektivnosti, ki nista alternativi:
194
Statusno gledano, ima O’Donovan vsekakor prav. A to je tudi
Barthu bržkone jasno, namreč, da se je statusno gledano nekaj bist-
veno spremenilo v hipu, ko je Bog razorožil vladarstva in oblasti ter
v Kristusu slavil zmago nad njimi. Je pa Barth bolj previden glede
transformacije skupnosti državljanov. Sicer pa tudi O’Donovana nika
kor ne kaže razumeti v smislu, da bi družba »napredovala«, dokler ne
pridobi forme Božjega kraljestva, ali kaj podobnega. Tudi ne gradimo
s političnimi akti Božjega kraljestva. Ne: sodba, ki je edini legitimni
politični akt, je predvsem omejevanje (brzdanje) hudega.
O’Donovanova »delovna« definicija sodbe se glasi:
»Sodba je akt moralnega razsojanja, ki se razglaša nad predhod
nim aktom ali sedanjim stanjem in vzpostavlja novo javno sfero (oz.
kontekst).« (O’Donovan, 2005: 7.)
To pomeni, da je sodba (kot politični akt) umsko dejanje razso
janja med prav in ne prav oz. pravico in krivico, in sicer v konkretnih
zgodovinskih okoliščinah (in ne kogar koli, temveč uradne, poob
laščene osebe). Že po definiciji je odzivna (reaktivna), saj se razglaša
nad nečem, kar je že tu. In vendar tudi nekaj novega vzpostavlja:
namreč prostor možnosti za nove akcije. Če je sodba dobra, vzpostavi
javno moralno sfero, ki je boljša od prejšnje, in za tako sodbo lahko
(a le metaforično) rečemo, da je »kreativna«. Ni pa vsak akt, ki ga
izvrši oblast, tudi akt sodbe (in posledično ni političen akt v pravem
smislu besede). Nekateri akti namreč ničesar za nazaj ne razglašajo.
In O’Donovan navede primer: Če vlada rajši podpiše pogodbo z enim
podjetjem kakor z drugim ali če premier v vlado rajši vzame za min-
istra tega kakor onega, sploh ni nujno, da sta razočarano podjetje ali
nesojeni minister storila karkoli napačnega. In tega jim posledično
niti ne razglasi. Po drugi strani pa nekateri akti niso sodbe, ker ne
vzpostavljajo novega javnega prostora (npr. minister za zdravje ob-
javi svarila v zvezi z varno količino popitega alkohola, toda pri pitju
nas ne omejuje). Forma političnega akta je ravno v tej dvojni potezi:
retrospektivni in perspektivni (potezi) razglasitve in vzpostavljanja.
(2005: 8–9.)
Zaradi tega dvojnega značaja je sodba podvržena tudi dvema kri-
terijema: kriteriju resnice in kriteriju efektivnosti, ki nista alternativi:
194
