Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 196
RAZPRAVE, [TUDIJE
»Apologet sv. Pavla bi si morda zaželel ublažiti vtis, ki ga naredi
glagol ‚podrejati‘, tako da pokaže, da to, kar ta v prvi vrsti terja, ni
nič drugega kot razvita politična zavest. Pavlov zasnutek politične
odgovornosti, najsi tudi le obrisen in omejen z možnostmi zgodnjega
rimskega cesarstva, lahko napolnimo z primerno vsebino, vtem ko
se učimo razumno ravnati znotraj katere koli politične strukture.
‚Podr ejanje‘ (hipotassesthai) filološko ustreza Božji avtoritetni ‚ure-
ditvi‘ (tetagmenai), saj obe besedi izhajata iz korenskega pomena ‚red‘.
Takšna smer apologije sploh ni neprimerna in tudi ni neproduktivna.
Toda, ko smo o podrejanju že vse možno v tej smeri povedali, ne more-
mo zanikati, da ‚podrejajte se‘ ni najbolj priljubljen način izražanja
državljanov republike, ki sebe vidijo kot soudeležence recip ročnih
odnosov politične samouprave. Med Pavlovim modelom politične
strukture in tem, ki je v naši dobi dominanten, obstaja bistvena
razlika, ki se suče okrog ne-recipročnosti odnosov med vladanimi in
vladajočimi.« (2005: 127.)
Poskus, da bi nerecipročen odnos upravičili z izvajanjem iz reci
pročnosti (Bodin in Hobbes), se je končal z Rousseaujevo afirmacijo
recipročnosti. Pri Rousseauju niso več vladarji tisti, ki naj bi se jim
državljani politično podrejali, temveč celotna skupnost, ki je zato
republika. Posledično se je vsak enako dolžan podrejati vsem drugim.
To pa je za O’Donovana neuspešen poskus reševanja paradoksa
političnega podrejanja:
»Politično podrejanje ni hlapčevstvo. Politični podanik je kot po-
danik svobodnejši. Politična avtoriteta morda res omejuje svobodo pri
nekaterih njenih funkcijah, vendar to počne le zato, da jo zagotovi in
zaščiti. Tega paradoksa ni mogoče razrešiti v stratagem svobode. Lahko
ga zapopademo zgolj v njegovem središču: v izkustvu podrejen osti
oblastem, ki so nad njim.« (O’Donovan, 2005: 128.)
To izkustvo, pravi ODonovan, se sproži s političnim dogodkom
nerecipročnosti, ki spremlja izvajanje političnega akta – akta sodbe.
Avtoriteto zato izvirno prepoznamo preprosto kot nekaj, kar se
pripeti. »Pojavi se« nam v dejanjih določene osebe. Skliče nas, da
stopimo v bran skupnega dobrega. Politična avtoriteta vznikne z
izvrševanjem sodbe; vemo zanjo, ko je izvršena sodba, kar pomeni,
196
»Apologet sv. Pavla bi si morda zaželel ublažiti vtis, ki ga naredi
glagol ‚podrejati‘, tako da pokaže, da to, kar ta v prvi vrsti terja, ni
nič drugega kot razvita politična zavest. Pavlov zasnutek politične
odgovornosti, najsi tudi le obrisen in omejen z možnostmi zgodnjega
rimskega cesarstva, lahko napolnimo z primerno vsebino, vtem ko
se učimo razumno ravnati znotraj katere koli politične strukture.
‚Podr ejanje‘ (hipotassesthai) filološko ustreza Božji avtoritetni ‚ure-
ditvi‘ (tetagmenai), saj obe besedi izhajata iz korenskega pomena ‚red‘.
Takšna smer apologije sploh ni neprimerna in tudi ni neproduktivna.
Toda, ko smo o podrejanju že vse možno v tej smeri povedali, ne more-
mo zanikati, da ‚podrejajte se‘ ni najbolj priljubljen način izražanja
državljanov republike, ki sebe vidijo kot soudeležence recip ročnih
odnosov politične samouprave. Med Pavlovim modelom politične
strukture in tem, ki je v naši dobi dominanten, obstaja bistvena
razlika, ki se suče okrog ne-recipročnosti odnosov med vladanimi in
vladajočimi.« (2005: 127.)
Poskus, da bi nerecipročen odnos upravičili z izvajanjem iz reci
pročnosti (Bodin in Hobbes), se je končal z Rousseaujevo afirmacijo
recipročnosti. Pri Rousseauju niso več vladarji tisti, ki naj bi se jim
državljani politično podrejali, temveč celotna skupnost, ki je zato
republika. Posledično se je vsak enako dolžan podrejati vsem drugim.
To pa je za O’Donovana neuspešen poskus reševanja paradoksa
političnega podrejanja:
»Politično podrejanje ni hlapčevstvo. Politični podanik je kot po-
danik svobodnejši. Politična avtoriteta morda res omejuje svobodo pri
nekaterih njenih funkcijah, vendar to počne le zato, da jo zagotovi in
zaščiti. Tega paradoksa ni mogoče razrešiti v stratagem svobode. Lahko
ga zapopademo zgolj v njegovem središču: v izkustvu podrejen osti
oblastem, ki so nad njim.« (O’Donovan, 2005: 128.)
To izkustvo, pravi ODonovan, se sproži s političnim dogodkom
nerecipročnosti, ki spremlja izvajanje političnega akta – akta sodbe.
Avtoriteto zato izvirno prepoznamo preprosto kot nekaj, kar se
pripeti. »Pojavi se« nam v dejanjih določene osebe. Skliče nas, da
stopimo v bran skupnega dobrega. Politična avtoriteta vznikne z
izvrševanjem sodbe; vemo zanjo, ko je izvršena sodba, kar pomeni,
196
