Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 190
RAZPRAVE, [TUDIJE
je, kakor on sam, nevidna. Posredniki so ljudstvu dani zato, da bi
mu sveti Bog prek njih lahko vladal. Mojzes je kot prvi posrednik še
združeval vse tri funkcije, po Mojzesupa so le-te razpršene in dife
rencirane. Zakonodajna (v močnem smislu, tj. glede Božjega Zakona)
ostane vezana zgolj na Mojzesa, ki tako na neki način v Izraelu ostaja
vselej neposredno navzoč3 (1996/1999: 52). V zgodnjem obdobju je
videti, da je sodnik »edini stalni poveljnik dvanajsterih rodov, ki niso
imeli druge skupne ustanove, tako da je tudi skrb za vojaško vodstvo
padla na sodnika, kot je razvidno iz pomenljivega primera iz knjige
Sodniki, ko je bila sodnica ženska« (2005: 3). Paradoksno pa so kralji,
čeprav niso bili zakonodajalci v strogem smislu besede, bili na videz
bolj podobni Bogu kakor sam Mojzes, ravno kolikor so bili kralji.4
Zato so bili v stalni skušnjavi, da bi sebe predstavili kot podobo Boga
(1996/1999: 65).
Toda rešitev za obvladovanje te nevarnosti, trdi O’Donovan, ni šla
v smeri distribucije moči, tj. ločevanja različnih vej oblasti. Slednja je
ostala enotna pri kraljih.5 Pač pa je Bog obudil preroke – neodvisen
glas pričevanja o Božjem Zakonu, ki je nad kralji. In O’Donovan
namigne, da sta tudi na pragu moderne dobe obstajali obe strateški
alternativi, kako obvladati grožnjo absolutizma, da pa naj bi se
ustavno ločevanje oblasti uveljavilo v času, ko je bilo »zaupanje v
učinkovitost avtoritete skupne družbene ‚posesti‘ moralnega načela
šibko« (ibid.).
Tu zaznamo O’Donovanovo prepričanje, da sodobna demokratič
na pravna država (liberal democracy oz. freiheitlicher Rechtsstaat) bistva
avtoritete ne uteleša ravno najbolje. Res pa je, da O’Donovan v na-
daljevanju ne poudarja »slabosti« delitve oblasti,6 temveč potrebo,
3 Kot rešitelj in zakonodajalec je Mojzes temelj avtoritete »sodnikov«, ne pa eden
izmed njih (2005: 3).
4 O’Donovan zavrača idejo, da bi svetopisemski predstava Boga kot kralja bila
izvedena iz izkustva s človeškimi kralji, temveč trdi, da je ravno nasprotno.
5 Predvsem, kar zadeva sodbo in vojskovanje, s čimer prinašajo Izraelu zmago. Niso
pa zakonodajalci.
6 O’Donovan je na drugih mestih predvsem kritičen do slabe določitve polja
odgovornosti posameznih vej oblasti, ki si posledično vzajemno »hodijo v zelje«
in se tako medsebojno ovirajo – še zlasti v primeru »konkurenčnih jurisdikcij«,
npr. v »Government as judgement« (1998: 221).
190
je, kakor on sam, nevidna. Posredniki so ljudstvu dani zato, da bi
mu sveti Bog prek njih lahko vladal. Mojzes je kot prvi posrednik še
združeval vse tri funkcije, po Mojzesupa so le-te razpršene in dife
rencirane. Zakonodajna (v močnem smislu, tj. glede Božjega Zakona)
ostane vezana zgolj na Mojzesa, ki tako na neki način v Izraelu ostaja
vselej neposredno navzoč3 (1996/1999: 52). V zgodnjem obdobju je
videti, da je sodnik »edini stalni poveljnik dvanajsterih rodov, ki niso
imeli druge skupne ustanove, tako da je tudi skrb za vojaško vodstvo
padla na sodnika, kot je razvidno iz pomenljivega primera iz knjige
Sodniki, ko je bila sodnica ženska« (2005: 3). Paradoksno pa so kralji,
čeprav niso bili zakonodajalci v strogem smislu besede, bili na videz
bolj podobni Bogu kakor sam Mojzes, ravno kolikor so bili kralji.4
Zato so bili v stalni skušnjavi, da bi sebe predstavili kot podobo Boga
(1996/1999: 65).
Toda rešitev za obvladovanje te nevarnosti, trdi O’Donovan, ni šla
v smeri distribucije moči, tj. ločevanja različnih vej oblasti. Slednja je
ostala enotna pri kraljih.5 Pač pa je Bog obudil preroke – neodvisen
glas pričevanja o Božjem Zakonu, ki je nad kralji. In O’Donovan
namigne, da sta tudi na pragu moderne dobe obstajali obe strateški
alternativi, kako obvladati grožnjo absolutizma, da pa naj bi se
ustavno ločevanje oblasti uveljavilo v času, ko je bilo »zaupanje v
učinkovitost avtoritete skupne družbene ‚posesti‘ moralnega načela
šibko« (ibid.).
Tu zaznamo O’Donovanovo prepričanje, da sodobna demokratič
na pravna država (liberal democracy oz. freiheitlicher Rechtsstaat) bistva
avtoritete ne uteleša ravno najbolje. Res pa je, da O’Donovan v na-
daljevanju ne poudarja »slabosti« delitve oblasti,6 temveč potrebo,
3 Kot rešitelj in zakonodajalec je Mojzes temelj avtoritete »sodnikov«, ne pa eden
izmed njih (2005: 3).
4 O’Donovan zavrača idejo, da bi svetopisemski predstava Boga kot kralja bila
izvedena iz izkustva s človeškimi kralji, temveč trdi, da je ravno nasprotno.
5 Predvsem, kar zadeva sodbo in vojskovanje, s čimer prinašajo Izraelu zmago. Niso
pa zakonodajalci.
6 O’Donovan je na drugih mestih predvsem kritičen do slabe določitve polja
odgovornosti posameznih vej oblasti, ki si posledično vzajemno »hodijo v zelje«
in se tako medsebojno ovirajo – še zlasti v primeru »konkurenčnih jurisdikcij«,
npr. v »Government as judgement« (1998: 221).
190
