Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 197
NENAD HARDI VITOROVI]
da izvirno ni pogojena z obstojem institucij. V Pismu beremo, da
Bog »obudi« tiste, po katerih izvaja sodbo. Najbolj očiten primer
tega je revolucija:
»Revolucija, ki je že po definiciji zunajustavni akt, premore – prav
tako po definiciji – avtoriteto, saj sicer ne bi bila revolucija, temveč
navadna polastitev oblasti. Toda kakšno vrsto avtoritete terja revolu
cija? Reči, da jo avtorizira volja ljudstva, je kot če bi dejali, da je ogenj
zanetilo gorenje. Volja ljudstva je ravno tisto, kar moramo razložiti.
Zakaj je prav ta oseba s svojimi govori spodbudila ljudstvo, da je
pričelo delovati kakor eno? Vse, kar lahko rečemo, je, da jo je obudil
Bog.« (2005: 128.)
Tu zdaj lahko vidimo potencial, ki ga O’Donovanov koncept
političnega akta ima za politično teologijo, pa tudi njegovo proble
matičnost – čeprav seveda O’Donovan povedanega ne misli v nasprot
ju z institucijami (če slednje le »uresničujejo moralne cilje, ki so
njihova predpostavka«):
»Ni smiselno, da bi odločali, ali politično avtoriteto hočemo
ali ne. Ob njo vselej že zadenemo. Lahko pa izumimo institucije, s
katerimi jo usmerjamo, in te so lahko bolj ali manj uspešne. Sled
konstitucionalistične misli od Ockhama do Suáreza je zadevo poj
movala takole: izdelati politične forme in izbrati osebe, ki naj zasedejo
mesta v njih, je človeško početje; nič manj pa ne predpostavlja avto
riteto kot dar Božje previdnosti. To, da vladar, ki smo ga izbrali, in
forme, ki smo jih izumili, lahko uveljavijo in obdržijo avtoriteto – tega
mi ne moremo doseči. Za njihovo avtorizacijo jih lahko le skupaj z
nami zaupamo Božji previdnosti. Teologi so torej trdili obenem, da
je vladar predstavnik ljudstva in ‚Božji služabnik‘ (Rim 13,4). Slednja
sintagma ne odpravlja politične avtoritete iz človeške sfere. Ne im
plicira kake posebne Božje intervencije pri imenovanju določenega
vladarja, le splošno pripravo [provision] nerecipročnih odnosov, pod
katerimi lahko delujemo [flourish]. To, kar je pripravil Bog, je z drugo
novozavezno sintagmo imenovano ‚človeška ustanovai‘ (1 Pt 2,13).«
(128–129).
Oba, politični akt in institucija, sta torej tako dar Božje previdnosti
kot človeško početje. Toda politični akt je primaren, je »vselej že«,
197
da izvirno ni pogojena z obstojem institucij. V Pismu beremo, da
Bog »obudi« tiste, po katerih izvaja sodbo. Najbolj očiten primer
tega je revolucija:
»Revolucija, ki je že po definiciji zunajustavni akt, premore – prav
tako po definiciji – avtoriteto, saj sicer ne bi bila revolucija, temveč
navadna polastitev oblasti. Toda kakšno vrsto avtoritete terja revolu
cija? Reči, da jo avtorizira volja ljudstva, je kot če bi dejali, da je ogenj
zanetilo gorenje. Volja ljudstva je ravno tisto, kar moramo razložiti.
Zakaj je prav ta oseba s svojimi govori spodbudila ljudstvo, da je
pričelo delovati kakor eno? Vse, kar lahko rečemo, je, da jo je obudil
Bog.« (2005: 128.)
Tu zdaj lahko vidimo potencial, ki ga O’Donovanov koncept
političnega akta ima za politično teologijo, pa tudi njegovo proble
matičnost – čeprav seveda O’Donovan povedanega ne misli v nasprot
ju z institucijami (če slednje le »uresničujejo moralne cilje, ki so
njihova predpostavka«):
»Ni smiselno, da bi odločali, ali politično avtoriteto hočemo
ali ne. Ob njo vselej že zadenemo. Lahko pa izumimo institucije, s
katerimi jo usmerjamo, in te so lahko bolj ali manj uspešne. Sled
konstitucionalistične misli od Ockhama do Suáreza je zadevo poj
movala takole: izdelati politične forme in izbrati osebe, ki naj zasedejo
mesta v njih, je človeško početje; nič manj pa ne predpostavlja avto
riteto kot dar Božje previdnosti. To, da vladar, ki smo ga izbrali, in
forme, ki smo jih izumili, lahko uveljavijo in obdržijo avtoriteto – tega
mi ne moremo doseči. Za njihovo avtorizacijo jih lahko le skupaj z
nami zaupamo Božji previdnosti. Teologi so torej trdili obenem, da
je vladar predstavnik ljudstva in ‚Božji služabnik‘ (Rim 13,4). Slednja
sintagma ne odpravlja politične avtoritete iz človeške sfere. Ne im
plicira kake posebne Božje intervencije pri imenovanju določenega
vladarja, le splošno pripravo [provision] nerecipročnih odnosov, pod
katerimi lahko delujemo [flourish]. To, kar je pripravil Bog, je z drugo
novozavezno sintagmo imenovano ‚človeška ustanovai‘ (1 Pt 2,13).«
(128–129).
Oba, politični akt in institucija, sta torej tako dar Božje previdnosti
kot človeško početje. Toda politični akt je primaren, je »vselej že«,
197
