Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 191
NENAD HARDI VITOROVI]
»reafirmirati politični pomen takšne moralne tradicije« (ibid.). Toda
to je seveda vsaj nekoliko čudno: vkup so nametani »Božji Zakon«,
»moralno načelo« in »moralno izročilo«. Pristavi še, da »absolutizem
ne napada le individualne vesti državljanov, temveč ravno skupno vest,
ki pa je konstitutivni dejavnik politične identitete skupnosti, zato
prav slednji najbolj delajo silo« (ibid.). In v nadaljevanju:
»Toda ta teoretska posplošitev Izraelove izkušnje predpostavlja, da
se lahko Božji Zakon razširi tudi na druge narode, na videz navkljub
psalmistovi trditvi, češ da ‚ni storil tako nobenemu narodu; njegovih
sodb niso spoznali‘ (Ps 147,20). Tem predpostavkam se ni mogoče
izogniti tako, da govorimo o ‚naravnem zakonu‘, kajti sama beseda
‚zakon‘ očitno predpostavlja nekaj analognega pojmu tore v splošni
izkušnji narodov – nek akt, s katerim Bog seže prek meja izvoljenega
ljudstva.« (1996/1999: 65–66.)
Glede na to, da O’Donovan nikakor ni zagovornik »naravne
teologije«, sta »moralno načelo« in »skupna vest« bržkone morala
nastati pod vplivom Božjega Zakona. Vidimo, da v tem odstavku že
namiguje na dopolnitev zgodovine Izraela v Kristusovem (prvem)
prihodu.
Z izpolnitvijo zgodovine Izraela, pa se funkcija politične avtoritete
skrči na eno samo obliko političnega akta, namreč na sodbo. Bog
je, piše Pavel, »razorožil vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil,
ko je v [Kristusu] slavil zmago nad njimi« (Kol 2,15). S tem je, pravi
O’Donovan, Pavel podal temeljno eshatološko izjavo o avtoritetah
– tako političnih kot demonskih – ki vladajo temu svetu: te so zdaj
podvržene Bogu (1996/1999: 146). To med drugim pomeni, da po
svetne oblasti niso več posrednice Božje vladavine v polnem pomenu.
Zdaj posredujejo le še sodbo. Kristusova zmaga je njihovo moč za
premagovanje nasprotnikov, za ohranjanje nacionalnih posesti ipd.
naredila odvečno. »Nobena vlada nima pravice do obstoja, noben
narod se nima pravice braniti.«7 (1996/1999: 151.)
7 O’Donovan se bržkone namerno provokativno izraža. Ne bi bilo namreč težko
pokazati, da je izvajanje dolžnosti države, da organizira obrambo državljanov, nekaj,
kar sodi ravno pod dejavnost »sodbe«.
191
»reafirmirati politični pomen takšne moralne tradicije« (ibid.). Toda
to je seveda vsaj nekoliko čudno: vkup so nametani »Božji Zakon«,
»moralno načelo« in »moralno izročilo«. Pristavi še, da »absolutizem
ne napada le individualne vesti državljanov, temveč ravno skupno vest,
ki pa je konstitutivni dejavnik politične identitete skupnosti, zato
prav slednji najbolj delajo silo« (ibid.). In v nadaljevanju:
»Toda ta teoretska posplošitev Izraelove izkušnje predpostavlja, da
se lahko Božji Zakon razširi tudi na druge narode, na videz navkljub
psalmistovi trditvi, češ da ‚ni storil tako nobenemu narodu; njegovih
sodb niso spoznali‘ (Ps 147,20). Tem predpostavkam se ni mogoče
izogniti tako, da govorimo o ‚naravnem zakonu‘, kajti sama beseda
‚zakon‘ očitno predpostavlja nekaj analognega pojmu tore v splošni
izkušnji narodov – nek akt, s katerim Bog seže prek meja izvoljenega
ljudstva.« (1996/1999: 65–66.)
Glede na to, da O’Donovan nikakor ni zagovornik »naravne
teologije«, sta »moralno načelo« in »skupna vest« bržkone morala
nastati pod vplivom Božjega Zakona. Vidimo, da v tem odstavku že
namiguje na dopolnitev zgodovine Izraela v Kristusovem (prvem)
prihodu.
Z izpolnitvijo zgodovine Izraela, pa se funkcija politične avtoritete
skrči na eno samo obliko političnega akta, namreč na sodbo. Bog
je, piše Pavel, »razorožil vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil,
ko je v [Kristusu] slavil zmago nad njimi« (Kol 2,15). S tem je, pravi
O’Donovan, Pavel podal temeljno eshatološko izjavo o avtoritetah
– tako političnih kot demonskih – ki vladajo temu svetu: te so zdaj
podvržene Bogu (1996/1999: 146). To med drugim pomeni, da po
svetne oblasti niso več posrednice Božje vladavine v polnem pomenu.
Zdaj posredujejo le še sodbo. Kristusova zmaga je njihovo moč za
premagovanje nasprotnikov, za ohranjanje nacionalnih posesti ipd.
naredila odvečno. »Nobena vlada nima pravice do obstoja, noben
narod se nima pravice braniti.«7 (1996/1999: 151.)
7 O’Donovan se bržkone namerno provokativno izraža. Ne bi bilo namreč težko
pokazati, da je izvajanje dolžnosti države, da organizira obrambo državljanov, nekaj,
kar sodi ravno pod dejavnost »sodbe«.
191
