Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 198
RAZPRAVE, [TUDIJE
institucije pa smo »izumili« pozneje. Temu bi bilo, seveda, mogoče
oporekati, zlasti ker O’Donovan še ni eksegetsko izpeljal koncepta
(politične) institucije. Vprašanje je namreč, če je politični akt sploh
možen v vakuumu. Če ne vzpostavlja neke vsaj rudimentarne insti
tucije že ob svoji »pojavitvi«, še več: če ne predpostavlja vsaj rudi
mentarne institucije za to, da sploh lahko vznikne. Vsaj v naslednjem
odlomku je videti, da se O’Donovan tega zaveda:
»[P]rekinitev avtoritete je zlo, ki se mu moramo izogibati. Če se
znajdemo v stanju subpolitičnega družbenega nereda, kjer ni najti
nosilca politične avtoritete, je naša dolžnost, da prispevamo k pogo
jem, da se kak najde. To je ta famozni dogodek [moment] političnega
»osnovanja« [foundation], na katerega sta se posebno osredotočili
konstitucionalistična in kontraktualistična misel. Toda ta dogodek
vznikne zgolj v patološkem primeru. Ni normalen, in tudi ko vznikne,
ne gre toliko za ‚osnovanje‘, ampak bolj za babiško asistenco: sprem
stvo dogodkov, ki jih določa Božja previdnost. Toda v obeh primerih,
naj bo ta patološki ali normalen, je cilj, za katerega smo si dolžni
prizadevati, politična institucija – tj. niz skupnih praks, ki zagotavljajo
regularni prostor izvajanja politične avtoritete. Institucionalizacija
avtoritete ne izpodriva ‚dogodka‘ avtoritete, pač pa vzpostavlja okvir,
znotraj katerega lahko ti dogodki nemoteno vznikajo in so hitro
prepoznavni.« (O’Donovan, 2005: 135.)
Iz prej zatrjene »sekundarnosti« institucije glede na njen nastanek
za O’Donovana torej ne izhaja, da institucija ne bi bila ključnega
pomena oziroma da bi po pomembnosti za skupno dobro bila dru
gotna. Sledi pa to, da ni upravičena omejevati politične avtoritete. Ta
naj bi bila omejena le z drugimi političnimi avtoritetami in presojo
vladanih:
»Pristojnosti sleherne politične avtoritete so omejene tako z zako-
nitimi pristojnostmi drugih političnih avtoritet, kot tudi z učinkovito
imuniteto družbenih vezi na neupravičene politične posege. […] K
poslušnemu državljanu neodtujljivo sodi počelo svob odn ega preudar-
ka: vselej je stvar državljana samega, da presodi, če ta ali ona naredba
dejansko terja poslušnost. Dolžnost poslušnosti implicira pravico in
dolžnost odločati kaj v dani situaciji pomeni biti poslušen.« (138.)
198
institucije pa smo »izumili« pozneje. Temu bi bilo, seveda, mogoče
oporekati, zlasti ker O’Donovan še ni eksegetsko izpeljal koncepta
(politične) institucije. Vprašanje je namreč, če je politični akt sploh
možen v vakuumu. Če ne vzpostavlja neke vsaj rudimentarne insti
tucije že ob svoji »pojavitvi«, še več: če ne predpostavlja vsaj rudi
mentarne institucije za to, da sploh lahko vznikne. Vsaj v naslednjem
odlomku je videti, da se O’Donovan tega zaveda:
»[P]rekinitev avtoritete je zlo, ki se mu moramo izogibati. Če se
znajdemo v stanju subpolitičnega družbenega nereda, kjer ni najti
nosilca politične avtoritete, je naša dolžnost, da prispevamo k pogo
jem, da se kak najde. To je ta famozni dogodek [moment] političnega
»osnovanja« [foundation], na katerega sta se posebno osredotočili
konstitucionalistična in kontraktualistična misel. Toda ta dogodek
vznikne zgolj v patološkem primeru. Ni normalen, in tudi ko vznikne,
ne gre toliko za ‚osnovanje‘, ampak bolj za babiško asistenco: sprem
stvo dogodkov, ki jih določa Božja previdnost. Toda v obeh primerih,
naj bo ta patološki ali normalen, je cilj, za katerega smo si dolžni
prizadevati, politična institucija – tj. niz skupnih praks, ki zagotavljajo
regularni prostor izvajanja politične avtoritete. Institucionalizacija
avtoritete ne izpodriva ‚dogodka‘ avtoritete, pač pa vzpostavlja okvir,
znotraj katerega lahko ti dogodki nemoteno vznikajo in so hitro
prepoznavni.« (O’Donovan, 2005: 135.)
Iz prej zatrjene »sekundarnosti« institucije glede na njen nastanek
za O’Donovana torej ne izhaja, da institucija ne bi bila ključnega
pomena oziroma da bi po pomembnosti za skupno dobro bila dru
gotna. Sledi pa to, da ni upravičena omejevati politične avtoritete. Ta
naj bi bila omejena le z drugimi političnimi avtoritetami in presojo
vladanih:
»Pristojnosti sleherne politične avtoritete so omejene tako z zako-
nitimi pristojnostmi drugih političnih avtoritet, kot tudi z učinkovito
imuniteto družbenih vezi na neupravičene politične posege. […] K
poslušnemu državljanu neodtujljivo sodi počelo svob odn ega preudar-
ka: vselej je stvar državljana samega, da presodi, če ta ali ona naredba
dejansko terja poslušnost. Dolžnost poslušnosti implicira pravico in
dolžnost odločati kaj v dani situaciji pomeni biti poslušen.« (138.)
198
