Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 192
RAZPRAVE, [TUDIJE
V Pismu Rimljanom Pavel funkcijo posvetne oblasti opredeli kot
nagrajevanje pravičnih in kaznovanje hudobnih (Rim 13,4). To mesto
so mnogi interpretirali kot skrajnje konservativno in popolnoma
spregledali, da je taka interpretacija avtoritete pravzaprav nadvse
ikonoklastična. Zelo samozavestno namreč razpusti druge funkcije
politične avtoritete, ki so se gotovo ponujale tako bralcu hebrejskega
Pisma kakor komu, ki bi opazoval rimski svet. Vlogo oblasti reducira
skratka na eno samo nalogo: sodbo. Obenem pa prepove človeški
oblasti, da bi se gnala za neomejenostjo in bi skušala doseči izpolnitev
skupnostne identitete v moči svojega vladarja. To je, seveda, deloma
potrditev povsem sekularnega značaja vladavine v krščanskem veku
– ne »sekularnega« v smislu tega, kako ta sama sebe (razume in) pred
stavlja [profession], kar je za O’Donovana nepomembno, pač pa glede
na njeno dejansko mesto znotraj odrešenjske zgodovine. Druge naloge,
ki bi jih oblast lahko izvajala in ki jih v starem Izraelu tudi je izvajala,
recimo določitev, kakšna mora biti oblika javnega čaščenja, in podobn o,
potem ko je Bog svojo neomejeno oblast izročil svojemu Kristusu, ne
morejo več imeti smisla. Za višji blagor družbene prihodnosti človeštva
je poskrbljeno v Kristusu; le še nižje dobrine, ki jih posredujejo sodbe,
so skrb svetnih vladarjev. Za Pavla (tako kot za Janeza s Patmosa) ob-
stajana koncu ena sama politična skupnost, namreč novi Jeruzalem.
Izraelova identiteta je tu dopolnjena, ident itete drugih narodov pa
sploh ne štejejo, razen kolikor so najdene v Izraelovem Bogu in nje
gov em Kristusu, pravi O’Donovan in doda: »To minljivo uporabnost
pa vladarji narodov vendarle še imajo: namreč da znotraj svojih družb
vzdržujejo razliko med pravičnim in krivičnim.« (2005: 4.)
Toda: kaj pomeni vzdrževati razliko med pravičnim in krivičnim?
Sliši se bolj ambiciozno kot le to, da politiki in sodniki različnih ver-
skih in filozofskih prepričanj skušajo po svoji vesti kar se da zavzeto
uveljavljati pravičnost, kolikor jim je to mogoče. Tako je. Med vrsti-
cami lahko razumemo, da so zahodne moralne intuicije, načela ipd.
izoblikovana pod vplivom Božjega Zakona. O’Donovana se namreč
drži hvala oziroma graja – kakor od koga – da je zagovornik »krist-
janstva«; to je tiste zgodovinske dobe, ko so »krščanskemu svetu«
vladali »krščanski« vladarji, oziroma z O’Donovanovo defin icijo, »ko
so krščanstvo (vsi) jemali za resnico sekularne politike« (1996/1999:
192
V Pismu Rimljanom Pavel funkcijo posvetne oblasti opredeli kot
nagrajevanje pravičnih in kaznovanje hudobnih (Rim 13,4). To mesto
so mnogi interpretirali kot skrajnje konservativno in popolnoma
spregledali, da je taka interpretacija avtoritete pravzaprav nadvse
ikonoklastična. Zelo samozavestno namreč razpusti druge funkcije
politične avtoritete, ki so se gotovo ponujale tako bralcu hebrejskega
Pisma kakor komu, ki bi opazoval rimski svet. Vlogo oblasti reducira
skratka na eno samo nalogo: sodbo. Obenem pa prepove človeški
oblasti, da bi se gnala za neomejenostjo in bi skušala doseči izpolnitev
skupnostne identitete v moči svojega vladarja. To je, seveda, deloma
potrditev povsem sekularnega značaja vladavine v krščanskem veku
– ne »sekularnega« v smislu tega, kako ta sama sebe (razume in) pred
stavlja [profession], kar je za O’Donovana nepomembno, pač pa glede
na njeno dejansko mesto znotraj odrešenjske zgodovine. Druge naloge,
ki bi jih oblast lahko izvajala in ki jih v starem Izraelu tudi je izvajala,
recimo določitev, kakšna mora biti oblika javnega čaščenja, in podobn o,
potem ko je Bog svojo neomejeno oblast izročil svojemu Kristusu, ne
morejo več imeti smisla. Za višji blagor družbene prihodnosti človeštva
je poskrbljeno v Kristusu; le še nižje dobrine, ki jih posredujejo sodbe,
so skrb svetnih vladarjev. Za Pavla (tako kot za Janeza s Patmosa) ob-
stajana koncu ena sama politična skupnost, namreč novi Jeruzalem.
Izraelova identiteta je tu dopolnjena, ident itete drugih narodov pa
sploh ne štejejo, razen kolikor so najdene v Izraelovem Bogu in nje
gov em Kristusu, pravi O’Donovan in doda: »To minljivo uporabnost
pa vladarji narodov vendarle še imajo: namreč da znotraj svojih družb
vzdržujejo razliko med pravičnim in krivičnim.« (2005: 4.)
Toda: kaj pomeni vzdrževati razliko med pravičnim in krivičnim?
Sliši se bolj ambiciozno kot le to, da politiki in sodniki različnih ver-
skih in filozofskih prepričanj skušajo po svoji vesti kar se da zavzeto
uveljavljati pravičnost, kolikor jim je to mogoče. Tako je. Med vrsti-
cami lahko razumemo, da so zahodne moralne intuicije, načela ipd.
izoblikovana pod vplivom Božjega Zakona. O’Donovana se namreč
drži hvala oziroma graja – kakor od koga – da je zagovornik »krist-
janstva«; to je tiste zgodovinske dobe, ko so »krščanskemu svetu«
vladali »krščanski« vladarji, oziroma z O’Donovanovo defin icijo, »ko
so krščanstvo (vsi) jemali za resnico sekularne politike« (1996/1999:
192
