Page 193 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 193
NENAD HARDI VITOROVI]
195). O’Donovan to dobo simbolično zameji z dvema dokumen-
toma – z Milanskim ediktom (leta 313) in s Prvim amandmajem k
Ustavi ZDA (leta 1791). Ne zavzema se za obnovitev kristjanstva, res
pa je, da misli, da je bil Prvi amandma polomija, ker naj bi politično
avtoriteto odvezal poslušnosti Kristusu. (cf. 1996/1999: 244 isl). To
je nekoliko čudna interpretacija. Dejstvo, da je država nevtralna do
verskih skupnosti, ne spremeni namreč njenega teološkega statusa.
Kristus Jezus je in ostane vladar sveta. Za Bartha denimo (a tudi za
luteranski nauk o dveh regimentih, kolikor ni zbanaliziran) velja, da
je Kristus dejanski vladar vseh držav, saj dejansko avtonomne sfere
političnega (v smislu, da bi bila neodvisna od Kristusa) sploh ni (cf.
Kerševan, 1992: 150 isl.).
Oglejmo si čisto na kratko primerjavo z Barthom. Za Bartha, kot
rečeno, seveda tudi velja (in je zanj izhodiščna predpostavka), da »ne
pristaja […] na teorijo o avtonomnosti politike in drugih zemeljskih
stvarnosti« (Kerševan, 1992: 151), ali kot ga O’Donovan sam povzema:
»Čeprav država nima druge alternative, kot da o sebi in svojih nalogah
razmišlja v pojmih naravne teologije, pa cerkev nikoli ne sme pristati
na takšno razumevanje.« (O’Donovan, 1991: 259.) In v polemiki z
Ramseyjem:
»Daleč od tega, da bi [Barth] ponujal razlog za ošibitev državne
moči: s tem, ko državo ukorenini v Kristusovem kraljestvu, poda ra-
zlog za potrditev državne moči. Sploh ne gre za transformacijo, pri
kateri bi države, ki so prej koreninile v naravni moči, pozneje pričele
koreniniti v Kristusu. Nasprotno: sleherna moč, ki jo je katera koli
država kadar koli nad svojimi državljani prav [properly] izvajala, je
vselej odražala Kristusovo vladavino […].« (O’Donovan, 1991: 252.)
Sam pa stvari le vidi drugače:
»Pogoji, pod katerimi funkcionirajo nosilci politične avtoritete
po Kristusovem vnebohodu, so novi pogoji. Božja zmaga v Kristusu
teh oblasti ni preprosto pustila, kjer jih je našla, z enako pravico, kot
prej, temveč političnemu vsiljuje formo odrešenjske zgodovine. Akcije
Svetega Duha v svetu silijo politične voditelje nazaj k nalogam pravič
nosti in tako povzročajo transformacijo. S tem ponujajo poseben
uvid v zgodovinsko evolucijo političnih form.« (O’Donovan, 2005: 5.)
193
195). O’Donovan to dobo simbolično zameji z dvema dokumen-
toma – z Milanskim ediktom (leta 313) in s Prvim amandmajem k
Ustavi ZDA (leta 1791). Ne zavzema se za obnovitev kristjanstva, res
pa je, da misli, da je bil Prvi amandma polomija, ker naj bi politično
avtoriteto odvezal poslušnosti Kristusu. (cf. 1996/1999: 244 isl). To
je nekoliko čudna interpretacija. Dejstvo, da je država nevtralna do
verskih skupnosti, ne spremeni namreč njenega teološkega statusa.
Kristus Jezus je in ostane vladar sveta. Za Bartha denimo (a tudi za
luteranski nauk o dveh regimentih, kolikor ni zbanaliziran) velja, da
je Kristus dejanski vladar vseh držav, saj dejansko avtonomne sfere
političnega (v smislu, da bi bila neodvisna od Kristusa) sploh ni (cf.
Kerševan, 1992: 150 isl.).
Oglejmo si čisto na kratko primerjavo z Barthom. Za Bartha, kot
rečeno, seveda tudi velja (in je zanj izhodiščna predpostavka), da »ne
pristaja […] na teorijo o avtonomnosti politike in drugih zemeljskih
stvarnosti« (Kerševan, 1992: 151), ali kot ga O’Donovan sam povzema:
»Čeprav država nima druge alternative, kot da o sebi in svojih nalogah
razmišlja v pojmih naravne teologije, pa cerkev nikoli ne sme pristati
na takšno razumevanje.« (O’Donovan, 1991: 259.) In v polemiki z
Ramseyjem:
»Daleč od tega, da bi [Barth] ponujal razlog za ošibitev državne
moči: s tem, ko državo ukorenini v Kristusovem kraljestvu, poda ra-
zlog za potrditev državne moči. Sploh ne gre za transformacijo, pri
kateri bi države, ki so prej koreninile v naravni moči, pozneje pričele
koreniniti v Kristusu. Nasprotno: sleherna moč, ki jo je katera koli
država kadar koli nad svojimi državljani prav [properly] izvajala, je
vselej odražala Kristusovo vladavino […].« (O’Donovan, 1991: 252.)
Sam pa stvari le vidi drugače:
»Pogoji, pod katerimi funkcionirajo nosilci politične avtoritete
po Kristusovem vnebohodu, so novi pogoji. Božja zmaga v Kristusu
teh oblasti ni preprosto pustila, kjer jih je našla, z enako pravico, kot
prej, temveč političnemu vsiljuje formo odrešenjske zgodovine. Akcije
Svetega Duha v svetu silijo politične voditelje nazaj k nalogam pravič
nosti in tako povzročajo transformacijo. S tem ponujajo poseben
uvid v zgodovinsko evolucijo političnih form.« (O’Donovan, 2005: 5.)
193
