Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 195
NENAD HARDI VITOROVI]
uspešnost pri enem ne kompenzira neuspešnosti pri drugem. Tudi
se ne nanašata na različna momenta sodbe, temveč na isti moment
istega akta. Dobra sodba je resnična trditev, ki je prav kot taka tudi
efektivno dejanje. In navede primer s področja kazenske zakonodaje:
zakonodajalcem lahko manjka resnični vpogled v družbeno situacijo
(bodisi napihujejo bodisi podcenjujejo resnost problema) ali pa so
neuspešni pri obvladovanju situacije (uzakonijo npr. neprimerna
merila oziroma neustrezne sankcije). V obeh primerih je tak zakon
spodletela sodba in je zato »krivičen«. In končno se sodbe razlikujejo
od vseh drugih dejanj, ki so naperjene na zasebni ali omejeni blagor,
saj je sodba naperjena na nov javni kontekst. (2005: 9–10.)
In narobe: obstajajo dejavnosti, ki so neposredno naperjene na
javno sfero, saj se nanašajo na potrebe dobre ureditve skupnosti, ki
pa jih O’Donovan ne šteje za politične, ker ne ustrezajo konceptu
političnega, ki ga je dobil z eksegezo (med drugim niso sodbe),
čeprav jih običajno imenujemo politične. Sem sodijo razne dejavnosti
državljanov – med drugim udeležbe v javnih diskusijah, civilnih ini-
ciativah, javnih protestih in demonstracijah, dobrodelnih akcijah ter
celo udeležba na volitvah. O’Donovan predlaga »javni akt«, »javno
dejanje«. Pravi namreč: »Naša pojma ‚javno‘ in ‚politično‘ med seboj
delita prizadevanje za skupno dobro, ki ga je [Hannah] Arendt obrav-
navala kot združeno ‚javno‘ sfero, in v tem sledimo tradicionalni črti
razh ajanja med krščanstvom in klasično antiko. Po drugi strani pa
uporabljamo pojem ‚privatno‘ (zasebno) bolj fleksibilno in z večjo
naklonjenostjo kakor Arendt […].« In poudarja, da gre za konceptu-
alno razliko: »Dejavnosti, ki zadevajo družbo, se delijo na tri skupine,
ne na dve: Politično, javno in privatno (zasebno). Javno delovanje si za
skupno dobro prizadeva neposredno, politično delovanje pa ga ščiti
refleksivno.« (2005: 56.)
Razlikovanje med javnim in političnim je nenazadnje pomemb-
-no zaradi prepoznavanja politične avtoritete, tj. oblasti, kar je na
splošno zelo nepriljubljena šega, ki pa jo terja Pavel (Rim 13,1): »Vsak
naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne
bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« In pravi
O’Donovan:
195
uspešnost pri enem ne kompenzira neuspešnosti pri drugem. Tudi
se ne nanašata na različna momenta sodbe, temveč na isti moment
istega akta. Dobra sodba je resnična trditev, ki je prav kot taka tudi
efektivno dejanje. In navede primer s področja kazenske zakonodaje:
zakonodajalcem lahko manjka resnični vpogled v družbeno situacijo
(bodisi napihujejo bodisi podcenjujejo resnost problema) ali pa so
neuspešni pri obvladovanju situacije (uzakonijo npr. neprimerna
merila oziroma neustrezne sankcije). V obeh primerih je tak zakon
spodletela sodba in je zato »krivičen«. In končno se sodbe razlikujejo
od vseh drugih dejanj, ki so naperjene na zasebni ali omejeni blagor,
saj je sodba naperjena na nov javni kontekst. (2005: 9–10.)
In narobe: obstajajo dejavnosti, ki so neposredno naperjene na
javno sfero, saj se nanašajo na potrebe dobre ureditve skupnosti, ki
pa jih O’Donovan ne šteje za politične, ker ne ustrezajo konceptu
političnega, ki ga je dobil z eksegezo (med drugim niso sodbe),
čeprav jih običajno imenujemo politične. Sem sodijo razne dejavnosti
državljanov – med drugim udeležbe v javnih diskusijah, civilnih ini-
ciativah, javnih protestih in demonstracijah, dobrodelnih akcijah ter
celo udeležba na volitvah. O’Donovan predlaga »javni akt«, »javno
dejanje«. Pravi namreč: »Naša pojma ‚javno‘ in ‚politično‘ med seboj
delita prizadevanje za skupno dobro, ki ga je [Hannah] Arendt obrav-
navala kot združeno ‚javno‘ sfero, in v tem sledimo tradicionalni črti
razh ajanja med krščanstvom in klasično antiko. Po drugi strani pa
uporabljamo pojem ‚privatno‘ (zasebno) bolj fleksibilno in z večjo
naklonjenostjo kakor Arendt […].« In poudarja, da gre za konceptu-
alno razliko: »Dejavnosti, ki zadevajo družbo, se delijo na tri skupine,
ne na dve: Politično, javno in privatno (zasebno). Javno delovanje si za
skupno dobro prizadeva neposredno, politično delovanje pa ga ščiti
refleksivno.« (2005: 56.)
Razlikovanje med javnim in političnim je nenazadnje pomemb-
-no zaradi prepoznavanja politične avtoritete, tj. oblasti, kar je na
splošno zelo nepriljubljena šega, ki pa jo terja Pavel (Rim 13,1): »Vsak
naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne
bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« In pravi
O’Donovan:
195
