Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 189
NENAD HARDI VITOROVI]
uresničujejo moralnih ciljev, ki so njihova predpostavka.« (O’Donovan
2005: xii.)
V The Desire of Nations se O’Donovan posveča razvijanju teološkega
poročila o Božji vladavini, da bi iz njega izluščili koncept političnega
akta kot bistvo pojmovanja avtoritete (oblasti), za katero meni,
da je postala skrajnje nedojemljiva; tako bi vnovič osvojili to, za
politično teologijo izgubljeno obzorje.1 Skratka: kaj oblast sploh
pomeni, izvemo, če si ogledamo, kaj pomeni to, da Bog vlada. Naj
tu le spotoma omenimo, da O’Donovan s tem poročilom ne prične
v prvih poglavjih Geneze, ampak z izvoljenim Izraelom. Spremlja
torej politično zgodovino Izraela, in sicer kot normativno.2 Povzame
jo v štirih trditvah: Božja kraljevska vladavina je 1. izvajanje moči,
v odrešenje oz. za zmago Izraela; 2. izvajanje sodbe oz. uveljavljanje
pravičnosti znotraj Izraela; 3. vzpostavljanje identitete ljudstva prek
tega, kar mu omogoča kot posest (tj. dežela, po izgonu pa ostane
še »posest« Zakon (postava). Te tri trditve povzemajo tri momente
Božje vladavine (pravzaprav vladavine kot take). Četrta (ki sicer ne
vzpostavlja vladav ine) se tiče priznavanja Božje oblasti s strani ljud-
stva, in ta je Izraelovo čaščenje.
Bog je vladal Izraelu prek posrednikov. Posredniki niso Božji
predstavniki, saj Boga nihče ne more predstavljati. Njegova avtoriteta
1 O’Donovan ugotavlja, da pojem avtoritete postal nevarno sumljiv, tako da
skoraj vse politične teologe spravlja vsaj v skrajnjo zadrego, nekateri pa ga tudi
eksplicitno napadajo. Za primer navaja Dorothee Soelle, kiraziskuje »pogoje, ki so
potrebni, da avtoriteto spregledamo za to, kar je, jo obvladamo in naposled tudi
uničimo« (Soelle v O’Donovan, 1996/1999: 17). Za to »sumničavost« O’Donovan
kriví »historično dialektiko«. Slednjo vidi kot nadaljevanje razsvetljenstva, v
nizu, ki se je začel z zgodnjenovoveško odvrnitvijo od teocentričnega mišljenja k
antropocentričnemu. Čudno je le, da se zelo malo sprašuje po razlogih takšnega
idejnega razvoja oziroma po konkretnih, zunajidejnih pogojih za »sumljivost«
avtoritete. Ne glede na to pa se s samo ugotovitvijo, da je kategorija avtoritete v
krizi, moramo strinjati.
2 »Zgodovina Božje vladavine je razodeta zgodovina, in sicer zgodovina Izraela. Če
naj bo normativna, jo morajo politični teologi obravnavati kot zgodovino, t.j. ne
smejo poljubno naropati, kar jim v starozaveznih spisih […] pride prav za izdelavo
njihovega teološkega artefakta. Opravka imajo z razodetjem v podobi sosledja
političnih razvojev, pri čemer je vsakega treba pretehtati in interpretirati v luči
vsega, kar se je zgodilo prej, in tega, kar sledi.« (O’Donovan, 1996/1999:27)
189
uresničujejo moralnih ciljev, ki so njihova predpostavka.« (O’Donovan
2005: xii.)
V The Desire of Nations se O’Donovan posveča razvijanju teološkega
poročila o Božji vladavini, da bi iz njega izluščili koncept političnega
akta kot bistvo pojmovanja avtoritete (oblasti), za katero meni,
da je postala skrajnje nedojemljiva; tako bi vnovič osvojili to, za
politično teologijo izgubljeno obzorje.1 Skratka: kaj oblast sploh
pomeni, izvemo, če si ogledamo, kaj pomeni to, da Bog vlada. Naj
tu le spotoma omenimo, da O’Donovan s tem poročilom ne prične
v prvih poglavjih Geneze, ampak z izvoljenim Izraelom. Spremlja
torej politično zgodovino Izraela, in sicer kot normativno.2 Povzame
jo v štirih trditvah: Božja kraljevska vladavina je 1. izvajanje moči,
v odrešenje oz. za zmago Izraela; 2. izvajanje sodbe oz. uveljavljanje
pravičnosti znotraj Izraela; 3. vzpostavljanje identitete ljudstva prek
tega, kar mu omogoča kot posest (tj. dežela, po izgonu pa ostane
še »posest« Zakon (postava). Te tri trditve povzemajo tri momente
Božje vladavine (pravzaprav vladavine kot take). Četrta (ki sicer ne
vzpostavlja vladav ine) se tiče priznavanja Božje oblasti s strani ljud-
stva, in ta je Izraelovo čaščenje.
Bog je vladal Izraelu prek posrednikov. Posredniki niso Božji
predstavniki, saj Boga nihče ne more predstavljati. Njegova avtoriteta
1 O’Donovan ugotavlja, da pojem avtoritete postal nevarno sumljiv, tako da
skoraj vse politične teologe spravlja vsaj v skrajnjo zadrego, nekateri pa ga tudi
eksplicitno napadajo. Za primer navaja Dorothee Soelle, kiraziskuje »pogoje, ki so
potrebni, da avtoriteto spregledamo za to, kar je, jo obvladamo in naposled tudi
uničimo« (Soelle v O’Donovan, 1996/1999: 17). Za to »sumničavost« O’Donovan
kriví »historično dialektiko«. Slednjo vidi kot nadaljevanje razsvetljenstva, v
nizu, ki se je začel z zgodnjenovoveško odvrnitvijo od teocentričnega mišljenja k
antropocentričnemu. Čudno je le, da se zelo malo sprašuje po razlogih takšnega
idejnega razvoja oziroma po konkretnih, zunajidejnih pogojih za »sumljivost«
avtoritete. Ne glede na to pa se s samo ugotovitvijo, da je kategorija avtoritete v
krizi, moramo strinjati.
2 »Zgodovina Božje vladavine je razodeta zgodovina, in sicer zgodovina Izraela. Če
naj bo normativna, jo morajo politični teologi obravnavati kot zgodovino, t.j. ne
smejo poljubno naropati, kar jim v starozaveznih spisih […] pride prav za izdelavo
njihovega teološkega artefakta. Opravka imajo z razodetjem v podobi sosledja
političnih razvojev, pri čemer je vsakega treba pretehtati in interpretirati v luči
vsega, kar se je zgodilo prej, in tega, kar sledi.« (O’Donovan, 1996/1999:27)
189
