Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 201
CVETKA HED@ET TÓTH
Prvo vprašanje predpostavlja, da je Bog apatičen, drugo vprašanje pa
išče Boga, ki trpi z nami.«2 In Moltmann se z očitnim eksistencialno
naravnanim stališčem o udeleženosti Boga v trpljenju prepusti toku
presojanja, ki ga, podobno kot filozofa in ateista po volji Boga Ern-
sta Blocha spravlja v najtesnejši odnos z upanjem kot permanentnim
vrelcem, ki ohranja vero v življenje in večnost kot tisto, kar je in ostaja
bistvo krščanstva.
Bistvo tega, kar se je dogajalo v pretekli vojni skupaj z Auschwi
tzem in pozneje še s Hirošimo, smo si ustvarili mi ljudje, nihče drug,
in za to smo tudi odgovorni. V tem smislu gre po Moltmannu za
odgovornost glede nošenja naše in predvsem naše, človeške krivde. In
s to krivdo, kot našo krivdo, se moramo ljudje soočiti najprej.
Nas, ljudi, posreduje, oblikuje in dela zgodovina; samo Bog je
svet ustvaril – vsaj po monoteizmu – iz niča. Človek pa mora v svetu
živeti in ga ponovno zgraditi na ruševinah in v soočenju z brezimnim
trpljenjem milijonov, pred katerim si nihče več ne more zatiskati
oči. Elie Wiesel (roj. 1928) v svoji biografski knjižici Noč, prevedeni
tudi v slovenščino, opisuje trenutek, ko so prišli v Buchenwald prvi
ameriški tanki in z njimi svoboda. Takrat se je bolan želel videti v
ogledalu, in kar je zagledal, je bilo tole: »Iz ogledala me je opazovalo
truplo. Njegov pogled v mojih očeh me ne zapusti več.«3 Še nekaj
strašnejšega je, ne vidno zaznavnega, ampak trajno občutenega:
»Smo kdaj pom islili na tisto posledico, katere grozovitost je manj
vidna, manj osupljiva kot druge strahote – pa vendar najhujša izmed
vseh za nas, ki smo verni: smrt Boga v duši otroka, ki nenadoma
odkrije absolutno zlo?«,4 kakor to razbere pisec Predgovora iz Noči,
katoliški pesnik François Mauriac.
Ne gre samo za spomin, ampak še za problem, kako nekaj takega
kot Auschwitz sploh razložiti, ker »ostaja temelj le-tega popolnoma
nerazumljiv in ga zato tudi ni mogoče razložiti«,5 čeprav otrok
sprašuje, zakaj. Jürgen Moltmann je ves čas sodeloval s katoliškim
2 Prav tam.
3 Elie Wiesel: Noč, Didakta, Radovljica 2007, str. 94.
4 Prav tam, str. 8.
5 Anette Wieviorka: Kako sem hčerki razložila Auschwitz, Cankarjeva založba, Ljubljana
2000, str. 6.
201
Prvo vprašanje predpostavlja, da je Bog apatičen, drugo vprašanje pa
išče Boga, ki trpi z nami.«2 In Moltmann se z očitnim eksistencialno
naravnanim stališčem o udeleženosti Boga v trpljenju prepusti toku
presojanja, ki ga, podobno kot filozofa in ateista po volji Boga Ern-
sta Blocha spravlja v najtesnejši odnos z upanjem kot permanentnim
vrelcem, ki ohranja vero v življenje in večnost kot tisto, kar je in ostaja
bistvo krščanstva.
Bistvo tega, kar se je dogajalo v pretekli vojni skupaj z Auschwi
tzem in pozneje še s Hirošimo, smo si ustvarili mi ljudje, nihče drug,
in za to smo tudi odgovorni. V tem smislu gre po Moltmannu za
odgovornost glede nošenja naše in predvsem naše, človeške krivde. In
s to krivdo, kot našo krivdo, se moramo ljudje soočiti najprej.
Nas, ljudi, posreduje, oblikuje in dela zgodovina; samo Bog je
svet ustvaril – vsaj po monoteizmu – iz niča. Človek pa mora v svetu
živeti in ga ponovno zgraditi na ruševinah in v soočenju z brezimnim
trpljenjem milijonov, pred katerim si nihče več ne more zatiskati
oči. Elie Wiesel (roj. 1928) v svoji biografski knjižici Noč, prevedeni
tudi v slovenščino, opisuje trenutek, ko so prišli v Buchenwald prvi
ameriški tanki in z njimi svoboda. Takrat se je bolan želel videti v
ogledalu, in kar je zagledal, je bilo tole: »Iz ogledala me je opazovalo
truplo. Njegov pogled v mojih očeh me ne zapusti več.«3 Še nekaj
strašnejšega je, ne vidno zaznavnega, ampak trajno občutenega:
»Smo kdaj pom islili na tisto posledico, katere grozovitost je manj
vidna, manj osupljiva kot druge strahote – pa vendar najhujša izmed
vseh za nas, ki smo verni: smrt Boga v duši otroka, ki nenadoma
odkrije absolutno zlo?«,4 kakor to razbere pisec Predgovora iz Noči,
katoliški pesnik François Mauriac.
Ne gre samo za spomin, ampak še za problem, kako nekaj takega
kot Auschwitz sploh razložiti, ker »ostaja temelj le-tega popolnoma
nerazumljiv in ga zato tudi ni mogoče razložiti«,5 čeprav otrok
sprašuje, zakaj. Jürgen Moltmann je ves čas sodeloval s katoliškim
2 Prav tam.
3 Elie Wiesel: Noč, Didakta, Radovljica 2007, str. 94.
4 Prav tam, str. 8.
5 Anette Wieviorka: Kako sem hčerki razložila Auschwitz, Cankarjeva založba, Ljubljana
2000, str. 6.
201
