Page 203 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 203
CVETKA HED@ET TÓTH
Proti koncu vojne je bil Moltmann zajet in zavezniki11 so ga imeli
v ujetništvu v delovnem taborišču v Belgiji, pozneje še v Angliji do leta
1947. To izkustvo ga je izoblikovalo globlje kakor vsa poznejša, poroča
v knjižici iz leta 1977 z naslovom Novi življenjski slog: Koraki k občestvu
(Neuer Lebensstill: Schritte zur Gemeinde). V njej je zapisal: »S sedemna-
jstimi leti so me leta 1944 poslali na vojno. Kot vojni ujetnik sem prišel
1945 skupaj z množico svojih rojakov v taborišče. Čakala so me tri
leta prisilnega dela. Zgubili smo svoja imena in dobili številke. Zgubili
smo domovino, upanje, samozavest in skupnost z drugimi. Kar smo
doživeli v teh letih, je bil ‚ochlos‘, neorganizirana, neizobražena, ujeta
in izropana masa ljudi brez obraza, brez svobode, brez zgodovine. Zdi
se mi, da sem kot vojni ujetnik bil znotraj ljudstva, nič drugega kakor
eden iz ljudstva.«12 In zato tudi želi spregovoriti ne samo kot pastor in
akademik, ampak še »kot jetnik ljudstva«, da lahko poroča iz sebe, iz
svoje notranjosti o trpljenju, pa tudi o »upanju ljudstva«, in se hkrati
zaveda, da mu kot Nemcu ni enostavno prepričati druge narode, da
lahko iskreno govori še o njihovem trpljenju.
Tudi o trpljenju teh, ki so kot drhal, brezdomna množica ljudi,
nakopičena in strnjena na nekem prostoru, brez trdne skupnosti,
kar tudi pove grška beseda »ochlos«. Gre za ljudi, ki nimajo več
ničesar izgubiti in ki jih Moltmann primerja z opisom množice brez
pravnih,13 ki so odšli k Janezu Krstniku (Lk 3,7, 10) in se po Mateju
(9,36) zasmilijo Jezusu. O teh ljudeh, ki jih prekmurščina imenuje
celo ‚ološ‘, poročajo prav vsi evangeliji in to zelo pogosto. Moltmann
v ujetništvu skuša ostati subjekt življenja; kljub očitni in od zunaj
11 Kanadski pisec in založnik James Bacque je leta 1989 izdal delo, ki je leta 2007 izšlo
tudi v slovenskem prevodu z naslovom Druge izgube (Other Losses). V tem delu je
Bacque odločno spregovoril o tem, da je namensko zamolčevanje in celo prepoved
resnice o ameriških povojnih zločinih grozljiv odmev zatiskanja oči pred resnico o
nacističnih taboriščih in da so bila zavezniška taborišča za nemške vojne ujetnike
krivično maščevanje, ki se mu Nemci – zaradi lastne krivde – niso upali upreti.
Gl. James Bacque: Druge izgube. Preiskava o smrti približno milijona nemških vojaških
ujetnikov v ameriških in francoskih taboriščih po drugi svetovni vojni, Ciceron, Mengeš
2007.
12 Jürgen Moltmann: Novi življenjski slog. Koraki k občestvu, Družina, Ljubljana 1984,
str. 88–89.
13 Prav tam, str. 94.
203
Proti koncu vojne je bil Moltmann zajet in zavezniki11 so ga imeli
v ujetništvu v delovnem taborišču v Belgiji, pozneje še v Angliji do leta
1947. To izkustvo ga je izoblikovalo globlje kakor vsa poznejša, poroča
v knjižici iz leta 1977 z naslovom Novi življenjski slog: Koraki k občestvu
(Neuer Lebensstill: Schritte zur Gemeinde). V njej je zapisal: »S sedemna-
jstimi leti so me leta 1944 poslali na vojno. Kot vojni ujetnik sem prišel
1945 skupaj z množico svojih rojakov v taborišče. Čakala so me tri
leta prisilnega dela. Zgubili smo svoja imena in dobili številke. Zgubili
smo domovino, upanje, samozavest in skupnost z drugimi. Kar smo
doživeli v teh letih, je bil ‚ochlos‘, neorganizirana, neizobražena, ujeta
in izropana masa ljudi brez obraza, brez svobode, brez zgodovine. Zdi
se mi, da sem kot vojni ujetnik bil znotraj ljudstva, nič drugega kakor
eden iz ljudstva.«12 In zato tudi želi spregovoriti ne samo kot pastor in
akademik, ampak še »kot jetnik ljudstva«, da lahko poroča iz sebe, iz
svoje notranjosti o trpljenju, pa tudi o »upanju ljudstva«, in se hkrati
zaveda, da mu kot Nemcu ni enostavno prepričati druge narode, da
lahko iskreno govori še o njihovem trpljenju.
Tudi o trpljenju teh, ki so kot drhal, brezdomna množica ljudi,
nakopičena in strnjena na nekem prostoru, brez trdne skupnosti,
kar tudi pove grška beseda »ochlos«. Gre za ljudi, ki nimajo več
ničesar izgubiti in ki jih Moltmann primerja z opisom množice brez
pravnih,13 ki so odšli k Janezu Krstniku (Lk 3,7, 10) in se po Mateju
(9,36) zasmilijo Jezusu. O teh ljudeh, ki jih prekmurščina imenuje
celo ‚ološ‘, poročajo prav vsi evangeliji in to zelo pogosto. Moltmann
v ujetništvu skuša ostati subjekt življenja; kljub očitni in od zunaj
11 Kanadski pisec in založnik James Bacque je leta 1989 izdal delo, ki je leta 2007 izšlo
tudi v slovenskem prevodu z naslovom Druge izgube (Other Losses). V tem delu je
Bacque odločno spregovoril o tem, da je namensko zamolčevanje in celo prepoved
resnice o ameriških povojnih zločinih grozljiv odmev zatiskanja oči pred resnico o
nacističnih taboriščih in da so bila zavezniška taborišča za nemške vojne ujetnike
krivično maščevanje, ki se mu Nemci – zaradi lastne krivde – niso upali upreti.
Gl. James Bacque: Druge izgube. Preiskava o smrti približno milijona nemških vojaških
ujetnikov v ameriških in francoskih taboriščih po drugi svetovni vojni, Ciceron, Mengeš
2007.
12 Jürgen Moltmann: Novi življenjski slog. Koraki k občestvu, Družina, Ljubljana 1984,
str. 88–89.
13 Prav tam, str. 94.
203
