Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 204
RAZPRAVE, [TUDIJE
dobro organ izirani pomoči za vojne ujetnike se je zavedal, da pri
tem njegovo srce ne more ostati prazno. Svoje ujetništvo je skupaj
z drugimi ujetniki doživljal kot občestvo ubogih, ki je pomenilo vir
lastnega dostojanstva, svobode in celo upanja. In takšno občestvo je
bilo najbolj smiselno, mnogo več vredno kot pomoč od zunaj, ki so ji
bili sicer vsi zelo hvaležni. Ko so smeli priti do njih paketi s hrano, so
si kruh razdelili med seboj, čeprav nihče ni bil sit, vsi so ostali lačni,
vsi so si med seboj vse bratsko delili, tudi nič, toda to je pripeljalo
do enega najzanimivejših, celo paradoksalnih spoznanj, namreč, da
»deljeno uboštvo dela človeka bogatega, medtem kot delitev bogastva
človeka ne dela bogatega«.14 V skupnem upanju je človek s človekom,
človek ob človeku lomil kruh revščine. Duh pa je prejemal neizmerno
bogastvo in z močjo duha se upanje polni.
Kako ohranjati upanje in pri tem zaupanje v življenje in sploh
voljo do življenja, ko gre za najbolj uboge in revne ljudi? Religija
po Moltmannu lahko to voljo krepi in jo celo ohranja, kajti religija
nikakor ni samo opij za ljudstvo, »ampak moč za odpor«, ki človeka
ohranja v najhujši revščini, da se ne razoseblja, skratka, da ni nihče,
»nobody«.15 Toda organizirati dobrodelne ustanove je zelo težavno
in odgovorno, kajti po Moltmannu se moramo zavedati, da se sreču
jemo z mesijanskim dostojanstvom revnih, ubogih, ujetih, nemočnih,
zato pomoč teh revežev ne sme poniževati. Ljudje morajo ostati pri
tem subjekt, svari Moltmann, in morda se velja vprašati ta trenutek,
kako to aplicirati na zdajšnje razmere, ko zaradi brezposelnosti ljudje
hodijo po pakete s hrano, skratka, po pomoč, ki jih morda res fizično
ohranja pri življenju, toda ali se človek, ki prejme takšno pomoč,
počuti svobodnega.
Moltmann si glasno postavlja vprašanje in pri tem sam priznava,
da nima odgovora, kako naj se ljudje rešijo »misijona bogatih, izo
bražencev, ideologov in aktivistov«, kajti soočenje z njimi je med
drugim soočenje s tem, kako ohraniti svojo svobodo, biti svoboden,
kajti tovrstne pomoči kaj rade učinkujejo povsem nasprotno, celo
represivno. Sočutje, solidarnost, bratska pomoč se lahko izrodijo v
14 Prav tam, str. 94.
15 Prav tam, str. 92–93.
204
dobro organ izirani pomoči za vojne ujetnike se je zavedal, da pri
tem njegovo srce ne more ostati prazno. Svoje ujetništvo je skupaj
z drugimi ujetniki doživljal kot občestvo ubogih, ki je pomenilo vir
lastnega dostojanstva, svobode in celo upanja. In takšno občestvo je
bilo najbolj smiselno, mnogo več vredno kot pomoč od zunaj, ki so ji
bili sicer vsi zelo hvaležni. Ko so smeli priti do njih paketi s hrano, so
si kruh razdelili med seboj, čeprav nihče ni bil sit, vsi so ostali lačni,
vsi so si med seboj vse bratsko delili, tudi nič, toda to je pripeljalo
do enega najzanimivejših, celo paradoksalnih spoznanj, namreč, da
»deljeno uboštvo dela človeka bogatega, medtem kot delitev bogastva
človeka ne dela bogatega«.14 V skupnem upanju je človek s človekom,
človek ob človeku lomil kruh revščine. Duh pa je prejemal neizmerno
bogastvo in z močjo duha se upanje polni.
Kako ohranjati upanje in pri tem zaupanje v življenje in sploh
voljo do življenja, ko gre za najbolj uboge in revne ljudi? Religija
po Moltmannu lahko to voljo krepi in jo celo ohranja, kajti religija
nikakor ni samo opij za ljudstvo, »ampak moč za odpor«, ki človeka
ohranja v najhujši revščini, da se ne razoseblja, skratka, da ni nihče,
»nobody«.15 Toda organizirati dobrodelne ustanove je zelo težavno
in odgovorno, kajti po Moltmannu se moramo zavedati, da se sreču
jemo z mesijanskim dostojanstvom revnih, ubogih, ujetih, nemočnih,
zato pomoč teh revežev ne sme poniževati. Ljudje morajo ostati pri
tem subjekt, svari Moltmann, in morda se velja vprašati ta trenutek,
kako to aplicirati na zdajšnje razmere, ko zaradi brezposelnosti ljudje
hodijo po pakete s hrano, skratka, po pomoč, ki jih morda res fizično
ohranja pri življenju, toda ali se človek, ki prejme takšno pomoč,
počuti svobodnega.
Moltmann si glasno postavlja vprašanje in pri tem sam priznava,
da nima odgovora, kako naj se ljudje rešijo »misijona bogatih, izo
bražencev, ideologov in aktivistov«, kajti soočenje z njimi je med
drugim soočenje s tem, kako ohraniti svojo svobodo, biti svoboden,
kajti tovrstne pomoči kaj rade učinkujejo povsem nasprotno, celo
represivno. Sočutje, solidarnost, bratska pomoč se lahko izrodijo v
14 Prav tam, str. 94.
15 Prav tam, str. 92–93.
204
