Page 206 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 206
RAZPRAVE, [TUDIJE
2. UPANJE, DA PREŽIVIMO
Naša, moderna družba je s političnega in socialnega vidika celo
nujno in obvezno družba nenehnih, permanentnih reform, poudarja
Moltmann v članku iz leta 1990 z naslovom Ali ima moderna družba
prihodnost? (Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?). Vendar vse te
spremembe potrebujejo »zgodovinsko vizijo, vizijo neke prihodnosti,
za katero je vredno živeti,«18 in tu izstopa kvaliteta, kajti prihodnost
ne more biti samo in zgolj podaljšek tega, kar je v sedanjosti. Takšna
prihodnost je brez prihodnosti, kajti rečeno s pomočjo filozofa
Ernsta Blocha (1885–1977), tega velikega Moltmannovega vzora, gre
za novum, ki vključuje dejanski napredek in vodi do boljšega, bolj
humanega razvoja.
Kakor opozarja Moltmann, lahko o prihodnosti razpravljamo na
podlagi metode predvidevanja, tj. metode ekstrapolacije, in po tej
metodi je prihodnost razumljena kot ekstrapolirana, tj. podaljšana
sedanjost v prihodnost. S tem so nove možnosti prezrte in zanikane,
prihodnost je to, kar bo nastalo, in ne to, kar bo prišlo. Tak pristop je
kot večno nastajanje in minevanje, v bistvu ciklizem, tj. večno vračanje,
ki ne premore napredka, Moltmann pa si prizadeva za advent. Z me-
todo anticipacije ali metodo predujma, predvidevanja lahko izrazimo
pričakovanje in vnaprejšnje doživljanje, kajti to so »kreat ivne imagi-
nacije nečesa, kar bo prišlo«.19 Blochovski impulz novuma Moltmann
ponazarja z metodo anticipacije, saj ta pozna kvalitativno razliko
med preteklostjo in prihodnostjo, tukaj gre za razliko med stvarnos-
tjo in možnostjo: »Preteklost je to, kar je resnično, a prih odnost to,
kar je možno, medtem ko je sedanjost bojišče, na katerem se možno
lahko uresniči ali izjalovi. O preteklem lahko pripovedujem, ker je to
dokončno dejstvo. Prihodnje pa lahko zaobsežem le z anticipacijo.
Kdor pripoveduje o prihodnosti, jo spreminja v preteklost. Beseda
‚prihodnost‘, torej ni to, kar bo, ampak to, kar se nam približuje. To
je adventno razumevanje prihodnosti.«20
18 Jürgen Moltmann: Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?, Concilium –
Internationale Zeitschrift für Theologie 26 (1990), zv. 1, str. 34.
19 Jürgen Moltmann: Kaj nam Kristus pomeni danes, str. 134.
20 Prav tam.
206
2. UPANJE, DA PREŽIVIMO
Naša, moderna družba je s političnega in socialnega vidika celo
nujno in obvezno družba nenehnih, permanentnih reform, poudarja
Moltmann v članku iz leta 1990 z naslovom Ali ima moderna družba
prihodnost? (Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?). Vendar vse te
spremembe potrebujejo »zgodovinsko vizijo, vizijo neke prihodnosti,
za katero je vredno živeti,«18 in tu izstopa kvaliteta, kajti prihodnost
ne more biti samo in zgolj podaljšek tega, kar je v sedanjosti. Takšna
prihodnost je brez prihodnosti, kajti rečeno s pomočjo filozofa
Ernsta Blocha (1885–1977), tega velikega Moltmannovega vzora, gre
za novum, ki vključuje dejanski napredek in vodi do boljšega, bolj
humanega razvoja.
Kakor opozarja Moltmann, lahko o prihodnosti razpravljamo na
podlagi metode predvidevanja, tj. metode ekstrapolacije, in po tej
metodi je prihodnost razumljena kot ekstrapolirana, tj. podaljšana
sedanjost v prihodnost. S tem so nove možnosti prezrte in zanikane,
prihodnost je to, kar bo nastalo, in ne to, kar bo prišlo. Tak pristop je
kot večno nastajanje in minevanje, v bistvu ciklizem, tj. večno vračanje,
ki ne premore napredka, Moltmann pa si prizadeva za advent. Z me-
todo anticipacije ali metodo predujma, predvidevanja lahko izrazimo
pričakovanje in vnaprejšnje doživljanje, kajti to so »kreat ivne imagi-
nacije nečesa, kar bo prišlo«.19 Blochovski impulz novuma Moltmann
ponazarja z metodo anticipacije, saj ta pozna kvalitativno razliko
med preteklostjo in prihodnostjo, tukaj gre za razliko med stvarnos-
tjo in možnostjo: »Preteklost je to, kar je resnično, a prih odnost to,
kar je možno, medtem ko je sedanjost bojišče, na katerem se možno
lahko uresniči ali izjalovi. O preteklem lahko pripovedujem, ker je to
dokončno dejstvo. Prihodnje pa lahko zaobsežem le z anticipacijo.
Kdor pripoveduje o prihodnosti, jo spreminja v preteklost. Beseda
‚prihodnost‘, torej ni to, kar bo, ampak to, kar se nam približuje. To
je adventno razumevanje prihodnosti.«20
18 Jürgen Moltmann: Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?, Concilium –
Internationale Zeitschrift für Theologie 26 (1990), zv. 1, str. 34.
19 Jürgen Moltmann: Kaj nam Kristus pomeni danes, str. 134.
20 Prav tam.
206
