Page 205 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 205
CVETKA HED@ET TÓTH
svoje strašno nasprotje. Moltmannu je v oporo njegova krščanska
drža in 25. poglavje Matejevega evangelija, ki je obveljalo kot načelo
krščanske etike, po kateri je treba lačne nasititi, žejnim dati piti, tujce
sprejeti in ujetnike obiskati, se pravi etika, ki »ubogih ne dela za objekte
krščanske ljubezni do bližnjega ali misijona v industrijskem svetu,
ampak za subjekte, za Kristusove brate«.16 Matej po njegovem govori
o »bratstvu ljudstva« in o »bratstvu verujočih in ubogih« in iz tega
Moltmann povzame tole misel, ki je z zdajšnjo situacijo, ko je brez-
poselnih revežev vedno več, morda celo povsem kompatibilna: »Misi-
jon, in še posebej misijon med delavci naj bi najprej odkril Kristusa v
ljudstvu – pred akcijskimi programi in programi pomoči ‚za ljudi‘ – in
s tem pravo dostojanstvo lačnih, bolnih in ujetih. To je več kot izjava o
solidarnosti.«17 In v tem je in ostaja po Moltmannu v krščanski etiki
nekaj univerzalnega in s temi stališči morda lažje razumemo filozofa
Arthurja Schopenhauerja, ki je – protestant po poreklu – veljal, sicer
kot izrecno samodeklarirani ateist, za trdovratnega človeka morale in
hkrati še – spet po lastnem samopriznanju – za kristjana.
V Nemčijo se je Moltmann vrnil leta 1948 in na univerzi v Göttin
genu začel študirati teologijo, ki jo je uspešno končal leta 1953,
potem pa je deloval kot protestantski pastor v Bremen-Wasserhorstu.
Profesor teologije je postal leta 1958 v Wuppertalu, kjer je predaval
tudi Wolfhart Pannenberg. Leta 1963 je postal profesor na univerzi v
Bonnu, kjer je intenzivno sodeloval s filozofom Ernstom Blochom.
Leta 1967 je odšel na univerzo v Tübingenu po nasvetu novozaveznika
Ernsta Käsemanna. Tam je bil profesor za teologijo od leta 1967 vse
do upokojitve leta 1994. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je zelo
uspešna in mednarodno trajno odmevna. Precej časa je tudi pred
sedoval Društvu za evangeličansko teologijo (Gesellschaft für Evangelische
Theologie).
16 Prav tam, str. 96.
17 Prav tam, str. 97.
205
svoje strašno nasprotje. Moltmannu je v oporo njegova krščanska
drža in 25. poglavje Matejevega evangelija, ki je obveljalo kot načelo
krščanske etike, po kateri je treba lačne nasititi, žejnim dati piti, tujce
sprejeti in ujetnike obiskati, se pravi etika, ki »ubogih ne dela za objekte
krščanske ljubezni do bližnjega ali misijona v industrijskem svetu,
ampak za subjekte, za Kristusove brate«.16 Matej po njegovem govori
o »bratstvu ljudstva« in o »bratstvu verujočih in ubogih« in iz tega
Moltmann povzame tole misel, ki je z zdajšnjo situacijo, ko je brez-
poselnih revežev vedno več, morda celo povsem kompatibilna: »Misi-
jon, in še posebej misijon med delavci naj bi najprej odkril Kristusa v
ljudstvu – pred akcijskimi programi in programi pomoči ‚za ljudi‘ – in
s tem pravo dostojanstvo lačnih, bolnih in ujetih. To je več kot izjava o
solidarnosti.«17 In v tem je in ostaja po Moltmannu v krščanski etiki
nekaj univerzalnega in s temi stališči morda lažje razumemo filozofa
Arthurja Schopenhauerja, ki je – protestant po poreklu – veljal, sicer
kot izrecno samodeklarirani ateist, za trdovratnega človeka morale in
hkrati še – spet po lastnem samopriznanju – za kristjana.
V Nemčijo se je Moltmann vrnil leta 1948 in na univerzi v Göttin
genu začel študirati teologijo, ki jo je uspešno končal leta 1953,
potem pa je deloval kot protestantski pastor v Bremen-Wasserhorstu.
Profesor teologije je postal leta 1958 v Wuppertalu, kjer je predaval
tudi Wolfhart Pannenberg. Leta 1963 je postal profesor na univerzi v
Bonnu, kjer je intenzivno sodeloval s filozofom Ernstom Blochom.
Leta 1967 je odšel na univerzo v Tübingenu po nasvetu novozaveznika
Ernsta Käsemanna. Tam je bil profesor za teologijo od leta 1967 vse
do upokojitve leta 1994. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je zelo
uspešna in mednarodno trajno odmevna. Precej časa je tudi pred
sedoval Društvu za evangeličansko teologijo (Gesellschaft für Evangelische
Theologie).
16 Prav tam, str. 96.
17 Prav tam, str. 97.
205
