Page 207 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 207
CVETKA HED@ET TÓTH
Kaj se nam približuje, čemu gremo naproti? In kako je s prihod
nostjo v svetu, kjer se konflikti zaostrujejo in širijo.
Kakor da bi zgodovina prehajala v eno samo krizo in kakor da
vsak poskus krizo preseči povzroča še novo krizo. V Teologiji upanja
Moltmann označuje celo novoveško zgodovinsko zavest kot zav-
est o krizi, kot je po njegovem tudi »celotna filozofija zgodovine v
osnovi filozofija krize«.21 Zgodovina je prekoračila meje tradicije, ki
tega, kar se dogaja, ne dohaja več. Zato ti temelji sčasoma postanejo
celo nekaj konservativnega in francoska revolucija je uničila ohišje
starih institucij in skupaj z njimi njihovo metafizično trdnost. S to
revolucijo je »totalna zgodovinskost prišla do zavesti kot totalna
kriza človeš kega sveta«.22 Od tedaj naprej je »kriza« zbirni pojem za
filozofijo zgodovine in Moltmann gre celo tako daleč, da trdi, kako
zgodovino doživljamo kot »permanentno krizo«, celo kot »perma
nentno, nezaustavljivo revolucijo«.23 Zakaj?
Razvoj, tudi na tehnični ravni, je pripeljal do sprememb, ki so izziv
za socialne razmere, in ekonomija je vedno bolj na prepihu, celo z dehu-
manizacijo smo soočeni in zdaj Moltmann apelira na potrebo po jasni
viziji, kam in kako v prihodnje, ki jo poda s svetopisemsko govor ico,
da »ljudstvo brez videnja podivja«24 (Prg 29, 18). Nasprotja moderne
družbe so boleča, ljudje trpijo, vendar obupujejo apatično, cinizem je
na pohodu, ravnodušju se pridružuje velikanska količina agresivnos ti,
ta pa je, kakor vemo, zastrašujoča. Mi ne živimo samo od preteklo
sti, ampak tudi od prihodnosti, prilagajamo ji naše sedan je življenje,
kajti trditev, da prihodnosti ni, je kot smrtna obsodba in uničevanje
življenja drugih. Sposobnost doživljanja prihodnosti kot novega stvar
stva je sposobnost za »kraljestvo pravičnosti in svobode«, vendar tega
ne dosežemo brez napora na tem, zemeljskem, tostranskem svetu.
V letu 1990, ko Moltmann zapisuje te misli, opozarja, da »tisti,
ki upa v prihodnost, varčuje in vlaga v prihodnost«,25 tisti, ki nima
21 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung. Untersuchungen zur Begründung und zu den
Konsequenzen einer christlichen Eschatologie, Kaiser Verlag, München 1964, str. 210.
22 Prav tam, str. 211.
23 Prav tam, str. 212.
24 Jürgen Moltmann: Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?, str. 40.
25 Prav tam, str. 35.
207
Kaj se nam približuje, čemu gremo naproti? In kako je s prihod
nostjo v svetu, kjer se konflikti zaostrujejo in širijo.
Kakor da bi zgodovina prehajala v eno samo krizo in kakor da
vsak poskus krizo preseči povzroča še novo krizo. V Teologiji upanja
Moltmann označuje celo novoveško zgodovinsko zavest kot zav-
est o krizi, kot je po njegovem tudi »celotna filozofija zgodovine v
osnovi filozofija krize«.21 Zgodovina je prekoračila meje tradicije, ki
tega, kar se dogaja, ne dohaja več. Zato ti temelji sčasoma postanejo
celo nekaj konservativnega in francoska revolucija je uničila ohišje
starih institucij in skupaj z njimi njihovo metafizično trdnost. S to
revolucijo je »totalna zgodovinskost prišla do zavesti kot totalna
kriza človeš kega sveta«.22 Od tedaj naprej je »kriza« zbirni pojem za
filozofijo zgodovine in Moltmann gre celo tako daleč, da trdi, kako
zgodovino doživljamo kot »permanentno krizo«, celo kot »perma
nentno, nezaustavljivo revolucijo«.23 Zakaj?
Razvoj, tudi na tehnični ravni, je pripeljal do sprememb, ki so izziv
za socialne razmere, in ekonomija je vedno bolj na prepihu, celo z dehu-
manizacijo smo soočeni in zdaj Moltmann apelira na potrebo po jasni
viziji, kam in kako v prihodnje, ki jo poda s svetopisemsko govor ico,
da »ljudstvo brez videnja podivja«24 (Prg 29, 18). Nasprotja moderne
družbe so boleča, ljudje trpijo, vendar obupujejo apatično, cinizem je
na pohodu, ravnodušju se pridružuje velikanska količina agresivnos ti,
ta pa je, kakor vemo, zastrašujoča. Mi ne živimo samo od preteklo
sti, ampak tudi od prihodnosti, prilagajamo ji naše sedan je življenje,
kajti trditev, da prihodnosti ni, je kot smrtna obsodba in uničevanje
življenja drugih. Sposobnost doživljanja prihodnosti kot novega stvar
stva je sposobnost za »kraljestvo pravičnosti in svobode«, vendar tega
ne dosežemo brez napora na tem, zemeljskem, tostranskem svetu.
V letu 1990, ko Moltmann zapisuje te misli, opozarja, da »tisti,
ki upa v prihodnost, varčuje in vlaga v prihodnost«,25 tisti, ki nima
21 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung. Untersuchungen zur Begründung und zu den
Konsequenzen einer christlichen Eschatologie, Kaiser Verlag, München 1964, str. 210.
22 Prav tam, str. 211.
23 Prav tam, str. 212.
24 Jürgen Moltmann: Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?, str. 40.
25 Prav tam, str. 35.
207
