Page 208 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 208
RAZPRAVE, [TUDIJE
upanja in noče prihodnosti, pa v sedanjosti uživa in se zadolžuje.
Vendar bo take dolgove treba nekega dne vrniti in ti, ki bodo vračali,
bodo žrtve teh dolgov. Danes, po dveh desetletjih, učinkujejo njegove
besede, napisane pred dvajsetimi leti, že preroško: »Upanje ali obup
neke družbe se da lepo razbrati iz njenih naložb in iz njenih dolgov.«26
Po Moltmannu tu izstopajo notranji dolgovi visoko razvitih zahod
nih družb in ni se bal na glas izreči, da tukaj prednjačijo »predvsem
ZDA«, ki s temi prevelikimi zadolžitvami obremenjujejo svoje otroke
in otroke svojih otrok. Tako jim »pripravljajo težko življenje. To je
‚politika brez prihodnosti‘, ‚no-future-politics‘.«27
Hirošima je mejnik v novejši dobi zato, ker se je z njo »začel možni
konec človeštva: v vsakem trenutku pa je možen konec človeške pri
hodnosti.«28 Bogastvo, ki ga proizvaja moderna družba, je za naravo
skrajno škodljivo in nikdar prej v zgodovini ni bilo okolje tako zelo
prizadeto, celo poškodovano kot v sedanjosti. Moltmann spreg ovori
celo o »biološki pravičnosti«, in sicer kot »temelju simbioze preživetja
med človekom in naravo, ki bo v prihodnje postala prav tako pom em
bn a kakor ekonomska pravičnost in pravičnost med generacijami«.29
Soočeni smo z ekološko katastrofo, ki ogroža življenje na Zemlji
celo tako daleč, da bi zaradi zastrupitve življenje lahko izginilo: »Toda,
takrat ne bomo imeli več prihodnosti, temveč le sedanjost, ki bo
kmalu samo še preteklost.«30 Ta črnogledi scenarij je realnost sama,
ki jo bo zelo težko kontrolirati in preusmeriti, kajti naši kontroli je
ušlo marsikaj že tako daleč, da bi za začetek bila nujna temeljita preo-
brazba v miselnosti tehnično najbolj razvitih, česar pa dve desetletji
po tem, ko je sodobnost analiziral Moltmann, ni opaziti; nas protno,
kriza v zadnjih letih Moltmannove ocene iz konca prejšnjega stoletja
samo potrjuje.
In kako je z vprašanjem oziroma upanjem, če bo človeštvo kljub
krizam, ki ga pretresajo, v prihodnje preživelo?
Moltmann odločno izrazi, da tega »ne moremo vedeti in tudi ne
26 Prav tam.
27 Prav tam.
28 Prav tam.
29 Prav tam, str. 39.
30 Prav tam.
208
upanja in noče prihodnosti, pa v sedanjosti uživa in se zadolžuje.
Vendar bo take dolgove treba nekega dne vrniti in ti, ki bodo vračali,
bodo žrtve teh dolgov. Danes, po dveh desetletjih, učinkujejo njegove
besede, napisane pred dvajsetimi leti, že preroško: »Upanje ali obup
neke družbe se da lepo razbrati iz njenih naložb in iz njenih dolgov.«26
Po Moltmannu tu izstopajo notranji dolgovi visoko razvitih zahod
nih družb in ni se bal na glas izreči, da tukaj prednjačijo »predvsem
ZDA«, ki s temi prevelikimi zadolžitvami obremenjujejo svoje otroke
in otroke svojih otrok. Tako jim »pripravljajo težko življenje. To je
‚politika brez prihodnosti‘, ‚no-future-politics‘.«27
Hirošima je mejnik v novejši dobi zato, ker se je z njo »začel možni
konec človeštva: v vsakem trenutku pa je možen konec človeške pri
hodnosti.«28 Bogastvo, ki ga proizvaja moderna družba, je za naravo
skrajno škodljivo in nikdar prej v zgodovini ni bilo okolje tako zelo
prizadeto, celo poškodovano kot v sedanjosti. Moltmann spreg ovori
celo o »biološki pravičnosti«, in sicer kot »temelju simbioze preživetja
med človekom in naravo, ki bo v prihodnje postala prav tako pom em
bn a kakor ekonomska pravičnost in pravičnost med generacijami«.29
Soočeni smo z ekološko katastrofo, ki ogroža življenje na Zemlji
celo tako daleč, da bi zaradi zastrupitve življenje lahko izginilo: »Toda,
takrat ne bomo imeli več prihodnosti, temveč le sedanjost, ki bo
kmalu samo še preteklost.«30 Ta črnogledi scenarij je realnost sama,
ki jo bo zelo težko kontrolirati in preusmeriti, kajti naši kontroli je
ušlo marsikaj že tako daleč, da bi za začetek bila nujna temeljita preo-
brazba v miselnosti tehnično najbolj razvitih, česar pa dve desetletji
po tem, ko je sodobnost analiziral Moltmann, ni opaziti; nas protno,
kriza v zadnjih letih Moltmannove ocene iz konca prejšnjega stoletja
samo potrjuje.
In kako je z vprašanjem oziroma upanjem, če bo človeštvo kljub
krizam, ki ga pretresajo, v prihodnje preživelo?
Moltmann odločno izrazi, da tega »ne moremo vedeti in tudi ne
26 Prav tam.
27 Prav tam.
28 Prav tam.
29 Prav tam, str. 39.
30 Prav tam.
208
