Page 209 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 209
CVETKA HED@ET TÓTH
smemo vedeti«.31 Smisel te, na prvi hip nenavadne izjave tudi na
tančno pojasnjuje. Če bi vedeli, da človeštvo ne bo preživelo, potem
ne bi ničesar naredili za naše potomce, kajti zakaj bi se trudili, če je
samo vprašanje časa, kdaj pride vesoljni potop. Gotovost, da človeštvo
preživi, bi nas lahko naredila pasivne in ljudje ne bi bili pripravljeni na
to, na kar Moltmann ves čas apelira, namreč, da se spremenimo in da
se tok dogajanja preusmeri. Priložnosti za takšen preobrat (Chance zur
Umkehr) ne smemo zapraviti. Glede na to, ker ne vemo, če bo človeštvo
preživelo, je treba vsak trenutek delovati tako, »kot da bi bila od tega
odvisna prihodnost vsega človeštva, in hkrati zaupati, da Bog ostane
zvest svojemu stvarstvu in da ga ne bo zapustil«.32
Kaj ima Moltmann v mislih, ko govori o nujnosti in potrebi po
temeljiti spremembi? Zavedati se moramo, da ne obstajata samo os-
ebni in kolektivni egoizem, ampak – kakor zelo kritično ugotavlja že
leta 1990 – celo »egoizem sedanje generacije v odnosu do prihodnjih
generacij«,33 zato izhaja iz tega potreba po generacijskem dogov oru,
ki naj olajša življenje tem, ki prihajajo. Mi ne vemo, kakšna bo odgo-
vornost prihodnjih generacij, vedeti pa moramo, kaj je naša, lastna
odgovornost in kaj moramo mi storiti v tej smeri. Kot zanim ivost
naj navedem njegove poglede na pravičnost med generacijami, češ da
»bo potrebno na bolj pošten način izračunati stroške in prednosti
pri nakupu lastnine«.34 Človek kar osupne nad tem predlogom, ki
v našem svetu politično pa še kako drugače vsiljenega lastninjenja,
poraja surovi grobi kapitalizem, takšno izkoriščanje, da se človek
sprašuje, kako so ljudje lahko tako zelo zasvojeni s premoženjem
in lastnino.
In kako zelo se je spremenila medčloveškost. Denar, ki je postal
gospodar sveta v svoji najbolj brutalni obliki, vedno bolj potrjuje
dejstvo, da je – denar namreč – medčloveški odnos spremenjen v stvar,
ki je ušla človeškemu nadzoru. Tako je denar postal sila nad ljudmi,
ki so jo sicer sami ustvarili, se je pa povampirila in si ljudi podreja,
celo zasužnjuje.
31 Prav tam, str. 40.
32 Prav tam.
33 Prav tam, str. 38.
34 Prav tam.
209
smemo vedeti«.31 Smisel te, na prvi hip nenavadne izjave tudi na
tančno pojasnjuje. Če bi vedeli, da človeštvo ne bo preživelo, potem
ne bi ničesar naredili za naše potomce, kajti zakaj bi se trudili, če je
samo vprašanje časa, kdaj pride vesoljni potop. Gotovost, da človeštvo
preživi, bi nas lahko naredila pasivne in ljudje ne bi bili pripravljeni na
to, na kar Moltmann ves čas apelira, namreč, da se spremenimo in da
se tok dogajanja preusmeri. Priložnosti za takšen preobrat (Chance zur
Umkehr) ne smemo zapraviti. Glede na to, ker ne vemo, če bo človeštvo
preživelo, je treba vsak trenutek delovati tako, »kot da bi bila od tega
odvisna prihodnost vsega človeštva, in hkrati zaupati, da Bog ostane
zvest svojemu stvarstvu in da ga ne bo zapustil«.32
Kaj ima Moltmann v mislih, ko govori o nujnosti in potrebi po
temeljiti spremembi? Zavedati se moramo, da ne obstajata samo os-
ebni in kolektivni egoizem, ampak – kakor zelo kritično ugotavlja že
leta 1990 – celo »egoizem sedanje generacije v odnosu do prihodnjih
generacij«,33 zato izhaja iz tega potreba po generacijskem dogov oru,
ki naj olajša življenje tem, ki prihajajo. Mi ne vemo, kakšna bo odgo-
vornost prihodnjih generacij, vedeti pa moramo, kaj je naša, lastna
odgovornost in kaj moramo mi storiti v tej smeri. Kot zanim ivost
naj navedem njegove poglede na pravičnost med generacijami, češ da
»bo potrebno na bolj pošten način izračunati stroške in prednosti
pri nakupu lastnine«.34 Človek kar osupne nad tem predlogom, ki
v našem svetu politično pa še kako drugače vsiljenega lastninjenja,
poraja surovi grobi kapitalizem, takšno izkoriščanje, da se človek
sprašuje, kako so ljudje lahko tako zelo zasvojeni s premoženjem
in lastnino.
In kako zelo se je spremenila medčloveškost. Denar, ki je postal
gospodar sveta v svoji najbolj brutalni obliki, vedno bolj potrjuje
dejstvo, da je – denar namreč – medčloveški odnos spremenjen v stvar,
ki je ušla človeškemu nadzoru. Tako je denar postal sila nad ljudmi,
ki so jo sicer sami ustvarili, se je pa povampirila in si ljudi podreja,
celo zasužnjuje.
31 Prav tam, str. 40.
32 Prav tam.
33 Prav tam, str. 38.
34 Prav tam.
209
