Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 235
DANIEL BRKI^
Ob poglobljeni evalvaciji lahko ugotovimo, da je prišel Chráska
na tedanje slovensko ozemlje z namenom oživitve že pozabljenega
slovenskega protestantizma. Presegel je splošni nominalizem, bil
evangelizacijsko (ne prozelitsko!) usmerjen, cerkvenostno pa narav
nan k vesoljnosti Cerkve, ki je bila zanj ena, sveta, katoliška (grško
katholikos, rj. splošen, vesoljen; ne zgolj rimska) in apostolska.
Njegova konvergentna teologija je bila usmerjena k isti točki –
k Jezusu Kristusu, ne pa k »papirnati« verski pripadnosti. Njegova
dogmatika je konsistentna, eksplicitna, zgodovinsko kritična, rele
vantna in komplementarna. Chráska velja za treznega in korektnega
teologa, ki ni diskrepanten, ampak precizno monoliten in ne prihaja
v neskladje.
Zavedal se je nevarnosti konverzijskih in introverzijskih ločin,
zato je temeljil na zgodovinskih načelih reformacije (Sola scriptura,
Sola gratia, Sola fide, Solus Christus, Soli Deo gloria). Chráska je bil
vsekakor velik pragmatik, ki je v življenju oznanjal za resnično vse,
kar ustreza določenemu cilju in namenu. Bil je načelen, hermenev
tično korekten, čeprav je dopuščal pro in kontra mišljenja. Njegovi
dinamični vzorci pridig so še danes aktualni, ker so izpeljani iz zelo
starega induktivno-persvazivnega slikovitega modela.
Čas je, da Chrásko – moža čvrste volje in pokončne drže – reha
bilitiramo in ga nagradimo za njegovo vztrajnost, kajti vseskozi je bil
proskribiran, vnaprej obsojen in očrnjen. Res je, da iz že navedenih
razlogov (in še drugih) ni uspel mobilizirati množice, vseeno pa je
izzval reakcijo tedanje večinske Cerkve in posejal semena za današnji
nastop resnicoljubja, saj vedno velja reformacijsko načelo – Ecclesia
semper reformanda.
Daniel Brkič
235
Ob poglobljeni evalvaciji lahko ugotovimo, da je prišel Chráska
na tedanje slovensko ozemlje z namenom oživitve že pozabljenega
slovenskega protestantizma. Presegel je splošni nominalizem, bil
evangelizacijsko (ne prozelitsko!) usmerjen, cerkvenostno pa narav
nan k vesoljnosti Cerkve, ki je bila zanj ena, sveta, katoliška (grško
katholikos, rj. splošen, vesoljen; ne zgolj rimska) in apostolska.
Njegova konvergentna teologija je bila usmerjena k isti točki –
k Jezusu Kristusu, ne pa k »papirnati« verski pripadnosti. Njegova
dogmatika je konsistentna, eksplicitna, zgodovinsko kritična, rele
vantna in komplementarna. Chráska velja za treznega in korektnega
teologa, ki ni diskrepanten, ampak precizno monoliten in ne prihaja
v neskladje.
Zavedal se je nevarnosti konverzijskih in introverzijskih ločin,
zato je temeljil na zgodovinskih načelih reformacije (Sola scriptura,
Sola gratia, Sola fide, Solus Christus, Soli Deo gloria). Chráska je bil
vsekakor velik pragmatik, ki je v življenju oznanjal za resnično vse,
kar ustreza določenemu cilju in namenu. Bil je načelen, hermenev
tično korekten, čeprav je dopuščal pro in kontra mišljenja. Njegovi
dinamični vzorci pridig so še danes aktualni, ker so izpeljani iz zelo
starega induktivno-persvazivnega slikovitega modela.
Čas je, da Chrásko – moža čvrste volje in pokončne drže – reha
bilitiramo in ga nagradimo za njegovo vztrajnost, kajti vseskozi je bil
proskribiran, vnaprej obsojen in očrnjen. Res je, da iz že navedenih
razlogov (in še drugih) ni uspel mobilizirati množice, vseeno pa je
izzval reakcijo tedanje večinske Cerkve in posejal semena za današnji
nastop resnicoljubja, saj vedno velja reformacijsko načelo – Ecclesia
semper reformanda.
Daniel Brkič
235
