Page 239 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 239
MARKO KER[EVAN
Melanchthon), saj so uspešneje branili in ubranili tudi na zunaj vidne
protestantske posebnosti, ki so bile nujno potrebne za mobilizacijo
protestantskih vernikov v kritičnih trenutkih. V razmerah iskanja
soglasja ali vsaj medsebojne pomiritve zaradi skupne ogroženosti od
zunaj, od zunanjega sovražnika ali zunanjih neprijaznih okoliščin,
pa je bolj življenjska Melanchthonova usmeritev k osredotočenju
na bistveno in ohranitev tega bistvenega in skupnega, ki omogoča
soglasje kljub ohranjanju siceršnjih razlik in raznolikosti. Ne gre pa
prezreti – in biografska dela o Melanchthonu, ki so sveže nastala ob
letošnji obletnici, tega ne pozabijo poudariti – da v bistvenih zadevah
reformacijskega evangeljskega nauka nikakor ni bil popustljiv. O tem
priča tudi Apologija.
V krščanskih Cerkvah v začetku 21. stoletja ni soglasja o tem, v
kakšnih časih pravzaprav žive, kakšne so glavne nevarnosti in mož
nosti za krščanstvo danes (zlasti v modernem evropskem in severno
ameriškem okolju). Ali se morajo prav danes, v času vsesplošne in
medijsko posredovane konkurence, zaradi preživetja v taki konku
renci posamezne Cerkve čedalje jasneje profilirati in medijsko uve
ljavljati svoje specifične profile, po logiki medijev in trga? Ali pa
nasprotno, prav v času globalne konkurence že samih religij in drugih
vrednostnih in duhovnih usmeritev iskati možnosti za skupno nasto
panje, zbliževanje ali celo združevanje vsaj tradicionalnih krščanskih
Cerkva in temu primerno potisniti v drugi plan medsebojne razlike
in nasprotja? Pohvale, celo zahvale, ki sta jih bila v evropskem pro
storu v zadnjih dveh letih ob obletnicah deležna Trubar in Calvin
prav zaradi svoje zmožnosti preseči razlike zaradi višjih/skupnih
ciljev, bi govorile za to, da danes vendarle prevladuje zavest o skupni
ogroženosti protestantizma in/ali krščanstva sploh. Če je temu tako,
potem je lahko Melanchthon, ta »najbolj moderni reformator«, re-
formator-humanist ali humanist-reformator, še posebej vzor in izziv
za sodelovanje krščanskih Cerkva v skupni skrbi za preživetje. Seveda
pa ob tem ne gre pozabiti evangeljskega opozorila tudi Cerkvam:
»Kdor bo iskal svoje življenje, ga bo izgubil …« Cerkev, ki bi zaradi
preživetja ali celo zaradi moči in slave v tem življenju pozabila – ali
postavila v drugi plan – bistveno oznanilo evangelija in naloge, ki iz
njega izhajajo, ne bo preživela kot oznanjevalka in pričevalka tistega
239
Melanchthon), saj so uspešneje branili in ubranili tudi na zunaj vidne
protestantske posebnosti, ki so bile nujno potrebne za mobilizacijo
protestantskih vernikov v kritičnih trenutkih. V razmerah iskanja
soglasja ali vsaj medsebojne pomiritve zaradi skupne ogroženosti od
zunaj, od zunanjega sovražnika ali zunanjih neprijaznih okoliščin,
pa je bolj življenjska Melanchthonova usmeritev k osredotočenju
na bistveno in ohranitev tega bistvenega in skupnega, ki omogoča
soglasje kljub ohranjanju siceršnjih razlik in raznolikosti. Ne gre pa
prezreti – in biografska dela o Melanchthonu, ki so sveže nastala ob
letošnji obletnici, tega ne pozabijo poudariti – da v bistvenih zadevah
reformacijskega evangeljskega nauka nikakor ni bil popustljiv. O tem
priča tudi Apologija.
V krščanskih Cerkvah v začetku 21. stoletja ni soglasja o tem, v
kakšnih časih pravzaprav žive, kakšne so glavne nevarnosti in mož
nosti za krščanstvo danes (zlasti v modernem evropskem in severno
ameriškem okolju). Ali se morajo prav danes, v času vsesplošne in
medijsko posredovane konkurence, zaradi preživetja v taki konku
renci posamezne Cerkve čedalje jasneje profilirati in medijsko uve
ljavljati svoje specifične profile, po logiki medijev in trga? Ali pa
nasprotno, prav v času globalne konkurence že samih religij in drugih
vrednostnih in duhovnih usmeritev iskati možnosti za skupno nasto
panje, zbliževanje ali celo združevanje vsaj tradicionalnih krščanskih
Cerkva in temu primerno potisniti v drugi plan medsebojne razlike
in nasprotja? Pohvale, celo zahvale, ki sta jih bila v evropskem pro
storu v zadnjih dveh letih ob obletnicah deležna Trubar in Calvin
prav zaradi svoje zmožnosti preseči razlike zaradi višjih/skupnih
ciljev, bi govorile za to, da danes vendarle prevladuje zavest o skupni
ogroženosti protestantizma in/ali krščanstva sploh. Če je temu tako,
potem je lahko Melanchthon, ta »najbolj moderni reformator«, re-
formator-humanist ali humanist-reformator, še posebej vzor in izziv
za sodelovanje krščanskih Cerkva v skupni skrbi za preživetje. Seveda
pa ob tem ne gre pozabiti evangeljskega opozorila tudi Cerkvam:
»Kdor bo iskal svoje življenje, ga bo izgubil …« Cerkev, ki bi zaradi
preživetja ali celo zaradi moči in slave v tem življenju pozabila – ali
postavila v drugi plan – bistveno oznanilo evangelija in naloge, ki iz
njega izhajajo, ne bo preživela kot oznanjevalka in pričevalka tistega
239
