Page 234 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 234
PORTRETI
reformacijske dediščine (binkoštna, baptistična); njihove duhovne
korenine segajo tudi v povezanost s Chrásko.
Chráska se je v želji, da bi uspel, poskusil vrniti h koreninam
historičnega reformacijskega gibanja na Slovenskem, zato se je
odločil za drzno dejanje – za ponatis Dalmatinovega predgovora k
Bibliji (1584). V predgovoru sam pravi: »Gotovo bodo mnogi dobri
Slovenci, ko bodo dobili v roke tole knjižico, važno majali z glavami
in rekli: ‚Kaj pomeni to? Zakaj se zopet daje na svetlo stvar, ki je bila
že čez 300 let pokopana in pozabljena? Kaj hočemo zdaj z Dalmati-
nom? To ni več aktualno …‘ Malomarnost in brezbrižnost je prišla
nekako v modo, posebno pri ‚inteligenci‘ … Nasprotstvo med tako
imenov an imi ‚klerikalci‘ in ‚liberalci‘ postaja vedno hujše …, a ljud-
stvo vendar noče biti brez vere, zato se oklepa duhovščine, dasiravno
vé, da ni ta duhovščina taka, kakršna bi morala biti … Želim napel-
jati resnicoljubne Slovence k temu, da se raje iz vsega srca oprimejo
čistega nauka Kristusovega.«
V nadaljevanju pa pravi: »[…] če bi se na Slovenskem ohranil prot-
estantizem, bi bili mi Slovenci (Chráska se prišteje kar med Slovence,
op. a.) danes močnejši od Čehov.« Potem nadaljuje, da so vsi narodi,
ki so se v 16. stoletju osvobodili papeškega jarma in so sprejeli Sveto
pismo za osnovo svoje vere, najmočnejši na vseh podr očjih, od gosp-
odarstva, kulture, družbenega življenja do morale.
Žal mu tudi ta poskus ni uspel. Preostalo mu je le, da je prirejal
hišna bogoslužja, shode prijateljev Božje besede in družbeno an
gažirana predavanja v ljubljanskih dvoranah, a tudi za to ni bilo
zanimanja.
Leta 1922 se je Chráska z družino vrnil na Češko, kjer je služboval
kot pastor in teolog. Umrl je 15. 3. 1953 v Novem Mestu nad Metují
na Češkem. Na njegovi osmrtnici je pisalo: »Neprestano je hodil z
Bogom, in ni ga bilo več, ker ga je Bog vzel k sebi.« (1 Mz 5,24.) Na
skromni nagrobni plošči pa ima Chráska napisano: »Bog nam je
pribežališče.« (Psalm 62,8.) Na pogrebni svečanosti je bilo o njem
med drugim rečeno: »Od služenja lastnemu narodu se je raje obrnil
k širšemu služenju drugemu narodu, zato je med dragimi Slovenci
znova ozelenelo drevo Evangelija.« (S. Verner, Za kazatelem Antonínem
Chráskou, v: Jednota bratrská, Praga 1953, 30.)
234
reformacijske dediščine (binkoštna, baptistična); njihove duhovne
korenine segajo tudi v povezanost s Chrásko.
Chráska se je v želji, da bi uspel, poskusil vrniti h koreninam
historičnega reformacijskega gibanja na Slovenskem, zato se je
odločil za drzno dejanje – za ponatis Dalmatinovega predgovora k
Bibliji (1584). V predgovoru sam pravi: »Gotovo bodo mnogi dobri
Slovenci, ko bodo dobili v roke tole knjižico, važno majali z glavami
in rekli: ‚Kaj pomeni to? Zakaj se zopet daje na svetlo stvar, ki je bila
že čez 300 let pokopana in pozabljena? Kaj hočemo zdaj z Dalmati-
nom? To ni več aktualno …‘ Malomarnost in brezbrižnost je prišla
nekako v modo, posebno pri ‚inteligenci‘ … Nasprotstvo med tako
imenov an imi ‚klerikalci‘ in ‚liberalci‘ postaja vedno hujše …, a ljud-
stvo vendar noče biti brez vere, zato se oklepa duhovščine, dasiravno
vé, da ni ta duhovščina taka, kakršna bi morala biti … Želim napel-
jati resnicoljubne Slovence k temu, da se raje iz vsega srca oprimejo
čistega nauka Kristusovega.«
V nadaljevanju pa pravi: »[…] če bi se na Slovenskem ohranil prot-
estantizem, bi bili mi Slovenci (Chráska se prišteje kar med Slovence,
op. a.) danes močnejši od Čehov.« Potem nadaljuje, da so vsi narodi,
ki so se v 16. stoletju osvobodili papeškega jarma in so sprejeli Sveto
pismo za osnovo svoje vere, najmočnejši na vseh podr očjih, od gosp-
odarstva, kulture, družbenega življenja do morale.
Žal mu tudi ta poskus ni uspel. Preostalo mu je le, da je prirejal
hišna bogoslužja, shode prijateljev Božje besede in družbeno an
gažirana predavanja v ljubljanskih dvoranah, a tudi za to ni bilo
zanimanja.
Leta 1922 se je Chráska z družino vrnil na Češko, kjer je služboval
kot pastor in teolog. Umrl je 15. 3. 1953 v Novem Mestu nad Metují
na Češkem. Na njegovi osmrtnici je pisalo: »Neprestano je hodil z
Bogom, in ni ga bilo več, ker ga je Bog vzel k sebi.« (1 Mz 5,24.) Na
skromni nagrobni plošči pa ima Chráska napisano: »Bog nam je
pribežališče.« (Psalm 62,8.) Na pogrebni svečanosti je bilo o njem
med drugim rečeno: »Od služenja lastnemu narodu se je raje obrnil
k širšemu služenju drugemu narodu, zato je med dragimi Slovenci
znova ozelenelo drevo Evangelija.« (S. Verner, Za kazatelem Antonínem
Chráskou, v: Jednota bratrská, Praga 1953, 30.)
234
