Page 236 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 236
PREVODI
Marko Ker{evan
OB JUBILEJNEM LETU
PHILIPPA MELANCHTHONA
Letos se protestantski in še posebej luteranski svet spominja 450.
obletnice smrti Philippa Melanchthona (16. 2. 1497–19. 4. 1560). Ne
samo na slikah tistega časa smo ga navajeni videti skupaj z Luthrom,
res da ne v enakopravnem paru, ampak bolj v njegovi senci. Melanch
thon je sam poudarjal, da se je pri Luthru »naučil evangelija«: Luth
rovo novo doživetje evangelija in vrnitev k »čisti evangeljski veri«
so bili odločujoči za reformacijo in vse velike reformatorje, tudi za
Zwinglija in Calvina. Toda za uspešen preboj v intelektualno elito
svojega časa je Luther – drugače kot Zwingli in Calvin – potreboval
podporo univerzitetnega humanističnega izobraženstva tiste dobe.
In prav tu je našel v Philippu Melanchthonu tako rekoč idealnega
pomočnika, zvestega in hkrati kritičnega sodelavca za življenja in
nadaljevalca po smrti.
Po študiju sedmih klasičnih artes v Heidelbergu in Tübingenu
je Melanchthon leta 1518, kot 21-letni diplomant, napisal učbenik
grščine (ta je doživel 40 izdaj in bil v uporabi celih sto let) in postal
profesor za grški jezik v Luthrovem Wittenbergu, eno leto po zname
nitih Luthrovih 95 tezah. V slogu in duhu vsestranskih humanistov
svojega časa je pozneje napisal še različne učbenike za druga področja,
sodeloval pri reformi univerze v Wittenbergu in ustanovil višjo šolo
v Nürnbergu, ki je postala zgled poznejše humanistične gimnazije. Po
smrti je zato dobil časten naslov praeceptor Germaniae (učitelj Nemčije).
Tudi po značaju naj bi se z Luthrom pri skupnem delu izvrstno
dopolnjevala: ob Luthrovi vehemenci, življenjski moči, borbenosti in
prodornosti, a tudi vihravosti in nepredvidljivosti je Melanchthon že
z zunanjostjo izražal asketsko zadržanost, distanco, premišljenost in
236
Marko Ker{evan
OB JUBILEJNEM LETU
PHILIPPA MELANCHTHONA
Letos se protestantski in še posebej luteranski svet spominja 450.
obletnice smrti Philippa Melanchthona (16. 2. 1497–19. 4. 1560). Ne
samo na slikah tistega časa smo ga navajeni videti skupaj z Luthrom,
res da ne v enakopravnem paru, ampak bolj v njegovi senci. Melanch
thon je sam poudarjal, da se je pri Luthru »naučil evangelija«: Luth
rovo novo doživetje evangelija in vrnitev k »čisti evangeljski veri«
so bili odločujoči za reformacijo in vse velike reformatorje, tudi za
Zwinglija in Calvina. Toda za uspešen preboj v intelektualno elito
svojega časa je Luther – drugače kot Zwingli in Calvin – potreboval
podporo univerzitetnega humanističnega izobraženstva tiste dobe.
In prav tu je našel v Philippu Melanchthonu tako rekoč idealnega
pomočnika, zvestega in hkrati kritičnega sodelavca za življenja in
nadaljevalca po smrti.
Po študiju sedmih klasičnih artes v Heidelbergu in Tübingenu
je Melanchthon leta 1518, kot 21-letni diplomant, napisal učbenik
grščine (ta je doživel 40 izdaj in bil v uporabi celih sto let) in postal
profesor za grški jezik v Luthrovem Wittenbergu, eno leto po zname
nitih Luthrovih 95 tezah. V slogu in duhu vsestranskih humanistov
svojega časa je pozneje napisal še različne učbenike za druga področja,
sodeloval pri reformi univerze v Wittenbergu in ustanovil višjo šolo
v Nürnbergu, ki je postala zgled poznejše humanistične gimnazije. Po
smrti je zato dobil časten naslov praeceptor Germaniae (učitelj Nemčije).
Tudi po značaju naj bi se z Luthrom pri skupnem delu izvrstno
dopolnjevala: ob Luthrovi vehemenci, življenjski moči, borbenosti in
prodornosti, a tudi vihravosti in nepredvidljivosti je Melanchthon že
z zunanjostjo izražal asketsko zadržanost, distanco, premišljenost in
236
