Page 232 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 232
PORTRETI
Chráska sam je zapisal: »Neka ženska mi je pripovedovala, da ji je
duhovnik v spovednici rekel, da če bo še naprej brala to ‚prevarljivo
in zapeljivo‘ protestantsko Biblijo, ne bo dobila odveze, ker je že velik
greh, če to knjigo samo v roke vzame.« (Českobratrská rodina, Praga
1925, 1:165-166, št. 11.) Leta 1908 je Chráska pisal prijateljem, kako
so župniki zahtevali, da verniki njegovo literaturo zažgejo, sicer jim
niso dali odveze (A. Chráska, Teure Freunde! Als Manuskript gedruckt!,
Ljubljana 1908). Lavantinski ordinariat pa je celo prepovedal branje
Chráskove krščanske literature.
Chráska je bil tudi žrtev nevarnih mednacionalnih slovensko-
nemških razmer. V svojem misijonskem poslanstvu se je ves čas zavze-
mal za ustanovitev slovenske protestantske Cerkve, zato se je branil,
da nima nobene zveze z nemškim gibanjem »Proč od Rima« (Los von
Rom Bewegung). Leta 1899 je med drugim zapisal: »Nekateri Slovenci
so izrazili željo, da bi se vršila slovenska propoved v evangeličanski
cerkvi. Ustregel sem oni želji in propovedoval v Ljubljani dne 22. ok-
tobra [verjetno leta 1899, op. a.]. Svojo propoved sem dal natisniti,
zato da bi se mogel vsaki prepričati, kaj sem rekel in česa ne. Izjavljam,
da nisem v nobeni zvezi z nemškim ‚Proč od Rima‘ gibanjem. Ljubim
slovenski narod in želim, da bi mu sijalo solnce pravice in svobode
v Kristusu Jezusu. Upam, da bodo moje besede tudi pripomogle k
temu, da se razglasi med Slovenci čisti evangelij, kakor so ga oznan-
jevali Kristus in njegovi apostoli, potem tudi Ciril in Metod, Trubar
in Dalmatin.« (A. Chráska, Preslavni evangelij Jezusa Kristusa, Češke
Budějovice 1899, 23–24.) Leta 1899 je Chráska res slovensko pridigal
v ljubljanski evangeličanski cerkvi, vendar so Nemci zagnali tako
velik hrup, da so spravili celo pastorja Jaquemarja v uradne sitnosti
pri oblasteh. (Slovenski biografski leksikon, str. 78; Evangeličanski koledar,
Murska Sobota 1985, 34 : 92.)
Chráska je napisal svojim prijateljem v pismu: »Na slovensko
govorečem ozemlju sicer obstajajo evangeličanske Cerkve (Ljubljana,
Celje, Trst, Gorica …), vendar so v teh občestvih večinoma domači
Nemci in tam govorijo samo v nemškem jeziku. Ne obstaja noben-
ega drugega evangelizacijskega dela, razen mojega, in tudi noben-
ega evangeličanskega duhovnika, ki bi obvladal slovenski jezik.« (A.
Chráska, (Vertraulich! Als Manuskript gedruckt!, Ljubljana 1908.)
232
Chráska sam je zapisal: »Neka ženska mi je pripovedovala, da ji je
duhovnik v spovednici rekel, da če bo še naprej brala to ‚prevarljivo
in zapeljivo‘ protestantsko Biblijo, ne bo dobila odveze, ker je že velik
greh, če to knjigo samo v roke vzame.« (Českobratrská rodina, Praga
1925, 1:165-166, št. 11.) Leta 1908 je Chráska pisal prijateljem, kako
so župniki zahtevali, da verniki njegovo literaturo zažgejo, sicer jim
niso dali odveze (A. Chráska, Teure Freunde! Als Manuskript gedruckt!,
Ljubljana 1908). Lavantinski ordinariat pa je celo prepovedal branje
Chráskove krščanske literature.
Chráska je bil tudi žrtev nevarnih mednacionalnih slovensko-
nemških razmer. V svojem misijonskem poslanstvu se je ves čas zavze-
mal za ustanovitev slovenske protestantske Cerkve, zato se je branil,
da nima nobene zveze z nemškim gibanjem »Proč od Rima« (Los von
Rom Bewegung). Leta 1899 je med drugim zapisal: »Nekateri Slovenci
so izrazili željo, da bi se vršila slovenska propoved v evangeličanski
cerkvi. Ustregel sem oni želji in propovedoval v Ljubljani dne 22. ok-
tobra [verjetno leta 1899, op. a.]. Svojo propoved sem dal natisniti,
zato da bi se mogel vsaki prepričati, kaj sem rekel in česa ne. Izjavljam,
da nisem v nobeni zvezi z nemškim ‚Proč od Rima‘ gibanjem. Ljubim
slovenski narod in želim, da bi mu sijalo solnce pravice in svobode
v Kristusu Jezusu. Upam, da bodo moje besede tudi pripomogle k
temu, da se razglasi med Slovenci čisti evangelij, kakor so ga oznan-
jevali Kristus in njegovi apostoli, potem tudi Ciril in Metod, Trubar
in Dalmatin.« (A. Chráska, Preslavni evangelij Jezusa Kristusa, Češke
Budějovice 1899, 23–24.) Leta 1899 je Chráska res slovensko pridigal
v ljubljanski evangeličanski cerkvi, vendar so Nemci zagnali tako
velik hrup, da so spravili celo pastorja Jaquemarja v uradne sitnosti
pri oblasteh. (Slovenski biografski leksikon, str. 78; Evangeličanski koledar,
Murska Sobota 1985, 34 : 92.)
Chráska je napisal svojim prijateljem v pismu: »Na slovensko
govorečem ozemlju sicer obstajajo evangeličanske Cerkve (Ljubljana,
Celje, Trst, Gorica …), vendar so v teh občestvih večinoma domači
Nemci in tam govorijo samo v nemškem jeziku. Ne obstaja noben-
ega drugega evangelizacijskega dela, razen mojega, in tudi noben-
ega evangeličanskega duhovnika, ki bi obvladal slovenski jezik.« (A.
Chráska, (Vertraulich! Als Manuskript gedruckt!, Ljubljana 1908.)
232
