Page 238 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 238
PREVODI
meljnem teološkem spisu Ena dolga predguvor (prim. rubriko Bilo je
povedano v tej številki revije).
Kakor koli je po svojem prepričanju in prizadevanju v teologiji
zvesto stal za Luthrom, pa je že za Luthrovega življenja in pozneje
drugače razmišljal med drugim o dveh vprašanjih, v katerih je bil Lu-
ther izjemno občutljiv in nepopustljiv: o nauku o (ne)svobodni volji
in o zakramentu obhajila. Nasproti Luthrovemu in Calvinovemu
vztrajanju in zaostrovanju stališča o človekovi (ne)svobodni volji v
razmerju do Boga je zavzel stališče: ker Bog ni povzročitelj greha in
greha noče, pomeni, da obstaja kontingenca (nenujnost, možnost,
slučajnost) in da ni vse, kar se dogaja, nujno. Temelj te nenujnosti
pa je svobodna volja (ki lahko odkloni, zavrne Božjo besedo, ki nar-
ekuje dobro). Nasproti Luthrovemu vztrajanju, da je pri obhajilu
Jezus realno navzoč »v kruhu in vinu« (kar je bliže katoliškemu
pojmov anju), je Melanchthon dajal prednost formulaciji, da se v
obhajilu Jezus ljudem daje »s kruhom in vinom«. Ta formulacija
je odprla pot k iskanju soglasja s Calvinom in kalvinisti, (ki so že
prej dosegli soglasje s zwinglijanci) in je po Heidelberškem katekizmu
našla svoje mesto tudi v končnem Leuenberškem soglasju reformiranih
in luterans kih cerkva leta 1973 (gl. prevod v Stati inu obstati, 5-6,
2007). Že iz tega se da razbrati, da je Melanchthon predstavnik tiste
usmeritve v protestantizmu, ki vidi odliko reformacije in protestan-
tizma v tem, da teži k osredotočenju – celo omejitvi – na bistveno,
temeljno v evangeljski krščanski veri (nasproti drugim usmeritvam
v krščanstvu, kot sta katolištvo in pravoslavje, ki se razbohotijo prav
v nebistven em, v posebnem, ne nazadnje v bolj zunanjem, ritualnem
in simbolnem).
Taka pozicija je lahko dvorezna, če/ker pomeni popuščanje pri
nebistvenem, obrobnem, različnem. V času šibkosti, po porazu prote
stantske schmalkaldske zveze 1547 in uvedbi interima, ki ga je vsilil
cesar, je zato Melanhthon lahko zagovarjal pristajanje na vseh sedem
zakramentov, čaščenje svetnikov in podobne adiafore (nevtralne,
nebistvene zadeve). S tem je izzval nasprotovanje gnesioluteranov z
Vlačićem v prvih vrstah. Spor se je, kot je znano, nadaljeval v poz
nejših razhajanjih in konfliktih med flacijanci in filipisti. V sporih o
adiaforah so bili flacijanci močnejši (kot je samokritično priznal tudi
238
meljnem teološkem spisu Ena dolga predguvor (prim. rubriko Bilo je
povedano v tej številki revije).
Kakor koli je po svojem prepričanju in prizadevanju v teologiji
zvesto stal za Luthrom, pa je že za Luthrovega življenja in pozneje
drugače razmišljal med drugim o dveh vprašanjih, v katerih je bil Lu-
ther izjemno občutljiv in nepopustljiv: o nauku o (ne)svobodni volji
in o zakramentu obhajila. Nasproti Luthrovemu in Calvinovemu
vztrajanju in zaostrovanju stališča o človekovi (ne)svobodni volji v
razmerju do Boga je zavzel stališče: ker Bog ni povzročitelj greha in
greha noče, pomeni, da obstaja kontingenca (nenujnost, možnost,
slučajnost) in da ni vse, kar se dogaja, nujno. Temelj te nenujnosti
pa je svobodna volja (ki lahko odkloni, zavrne Božjo besedo, ki nar-
ekuje dobro). Nasproti Luthrovemu vztrajanju, da je pri obhajilu
Jezus realno navzoč »v kruhu in vinu« (kar je bliže katoliškemu
pojmov anju), je Melanchthon dajal prednost formulaciji, da se v
obhajilu Jezus ljudem daje »s kruhom in vinom«. Ta formulacija
je odprla pot k iskanju soglasja s Calvinom in kalvinisti, (ki so že
prej dosegli soglasje s zwinglijanci) in je po Heidelberškem katekizmu
našla svoje mesto tudi v končnem Leuenberškem soglasju reformiranih
in luterans kih cerkva leta 1973 (gl. prevod v Stati inu obstati, 5-6,
2007). Že iz tega se da razbrati, da je Melanchthon predstavnik tiste
usmeritve v protestantizmu, ki vidi odliko reformacije in protestan-
tizma v tem, da teži k osredotočenju – celo omejitvi – na bistveno,
temeljno v evangeljski krščanski veri (nasproti drugim usmeritvam
v krščanstvu, kot sta katolištvo in pravoslavje, ki se razbohotijo prav
v nebistven em, v posebnem, ne nazadnje v bolj zunanjem, ritualnem
in simbolnem).
Taka pozicija je lahko dvorezna, če/ker pomeni popuščanje pri
nebistvenem, obrobnem, različnem. V času šibkosti, po porazu prote
stantske schmalkaldske zveze 1547 in uvedbi interima, ki ga je vsilil
cesar, je zato Melanhthon lahko zagovarjal pristajanje na vseh sedem
zakramentov, čaščenje svetnikov in podobne adiafore (nevtralne,
nebistvene zadeve). S tem je izzval nasprotovanje gnesioluteranov z
Vlačićem v prvih vrstah. Spor se je, kot je znano, nadaljeval v poz
nejših razhajanjih in konfliktih med flacijanci in filipisti. V sporih o
adiaforah so bili flacijanci močnejši (kot je samokritično priznal tudi
238
