Page 230 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 230
PORTRETI
Trubarjevo reformacijsko gibanje 16. stoletja. V Ljubljani je živel v
letih 1904–1922.
Napisal, prevedel in izdal je okoli 40 bibliografskih enot v slo
venskem in češkem jeziku in mnoge teološke članke. Izdajal in urejal
je mesečnik Blagovestnik (1905–1914) in Veselo poročilo otrokom. Njegovo
pomembno delo je tudi slovenska pesmarica Hvalite Gospoda.
Chráskovo monumentalno delo je prevod in izid Svetega pisma
v slovenskem jeziku (Novi zakon Gospoda in Zveličarja našega Jezusa
Kristusa, 1908, Sveto pismo Starega in novega zakona, 1914), ki je doslej
doživel 16 ponatisov, kar kaže na izredno priljubljenost njegovega
prevoda. Zavzemam se, da bi leta 2014, ob 100. obletnici njegovega
prevoda celotne Biblije, Svetopisemska družba Slovenije izdala spo
minsko obliko Chráskove Biblije.
Chráska je prvi, ki je prevajal Novo zavezo v slovenščino po izvirn em
tekstno-kritičnem besedilu. Pred njim je namreč Josip Stritar od leta
1870 prevajal za Britansko in inozemsko svetopismemsko družbo v
Londonu po predlogi Textus Receptus (1516). Chráska pa omenja, da
je uporabljal grško tekstno-kritično besedilo evangeličanskega teolo-
ga in orientalista Eberharda Nestleja, ki je prvič izšlo leta 1898. Prav
tako je Chráska prevajal Staro zavezo iz hebrejskega izvirnika, medtem
ko njen prevajalec Stritar (1882–1898) hebrejščine ni obvladal.
Chráskovi nasprotniki še vedno dvomijo o njegovem znanju
biblijs kih jezikov, vendar argumenti pričajo drugače. Obeh sveto-
pisemskih jezikov, hebrejščine in grščine, se je učil na priznani
štiriletni teološki ustanovi, pozneje pa si ju še izpopolnil. Njegovi
še živeči sorodniki so potrdili, da je vsako jutro redno bral Sveto
pismo v hebrejščini in v grščini. Ugledna lodnonska Svetopisemska
družba (The British and Foreign Bible Society) mu zagotovo ne
bi zaupala prevajanja Biblije, če ne bi bil imel ustreznega znanja.
Tudi njegove teološke razprave (Biblické studie), v katerih navaja in
razlaga grške izraze, to potrjujejo. Njegov sin Pavel Chráska, ki je
bil doktor filozofije in teolog ter vodja svetopisemske družbe Česká
biblická práce v Kutni Hori, se je večkrat odpeljal k očetu, velikemu
poznavalcu grščine, da bi ga vprašal za nasvet, kako naj bi prevedli
določene grške besede v češčino, ko so pripravljali revidirano izdajo
češke Kralicke biblije. (J. Chyba, Stručný životopis mého učitele z pražske
230
Trubarjevo reformacijsko gibanje 16. stoletja. V Ljubljani je živel v
letih 1904–1922.
Napisal, prevedel in izdal je okoli 40 bibliografskih enot v slo
venskem in češkem jeziku in mnoge teološke članke. Izdajal in urejal
je mesečnik Blagovestnik (1905–1914) in Veselo poročilo otrokom. Njegovo
pomembno delo je tudi slovenska pesmarica Hvalite Gospoda.
Chráskovo monumentalno delo je prevod in izid Svetega pisma
v slovenskem jeziku (Novi zakon Gospoda in Zveličarja našega Jezusa
Kristusa, 1908, Sveto pismo Starega in novega zakona, 1914), ki je doslej
doživel 16 ponatisov, kar kaže na izredno priljubljenost njegovega
prevoda. Zavzemam se, da bi leta 2014, ob 100. obletnici njegovega
prevoda celotne Biblije, Svetopisemska družba Slovenije izdala spo
minsko obliko Chráskove Biblije.
Chráska je prvi, ki je prevajal Novo zavezo v slovenščino po izvirn em
tekstno-kritičnem besedilu. Pred njim je namreč Josip Stritar od leta
1870 prevajal za Britansko in inozemsko svetopismemsko družbo v
Londonu po predlogi Textus Receptus (1516). Chráska pa omenja, da
je uporabljal grško tekstno-kritično besedilo evangeličanskega teolo-
ga in orientalista Eberharda Nestleja, ki je prvič izšlo leta 1898. Prav
tako je Chráska prevajal Staro zavezo iz hebrejskega izvirnika, medtem
ko njen prevajalec Stritar (1882–1898) hebrejščine ni obvladal.
Chráskovi nasprotniki še vedno dvomijo o njegovem znanju
biblijs kih jezikov, vendar argumenti pričajo drugače. Obeh sveto-
pisemskih jezikov, hebrejščine in grščine, se je učil na priznani
štiriletni teološki ustanovi, pozneje pa si ju še izpopolnil. Njegovi
še živeči sorodniki so potrdili, da je vsako jutro redno bral Sveto
pismo v hebrejščini in v grščini. Ugledna lodnonska Svetopisemska
družba (The British and Foreign Bible Society) mu zagotovo ne
bi zaupala prevajanja Biblije, če ne bi bil imel ustreznega znanja.
Tudi njegove teološke razprave (Biblické studie), v katerih navaja in
razlaga grške izraze, to potrjujejo. Njegov sin Pavel Chráska, ki je
bil doktor filozofije in teolog ter vodja svetopisemske družbe Česká
biblická práce v Kutni Hori, se je večkrat odpeljal k očetu, velikemu
poznavalcu grščine, da bi ga vprašal za nasvet, kako naj bi prevedli
določene grške besede v češčino, ko so pripravljali revidirano izdajo
češke Kralicke biblije. (J. Chyba, Stručný životopis mého učitele z pražske
230
