Page 233 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 233
DANIEL BRKI^
Akademik J. Kos pravi: »Usoda slovenskega protestantizma se kaže
v tem, da med Slovenci ni obstala nobena skupina, ki bi se imela za
dediča slovenske protestantske Cerkve in nadaljevala z njeno bogo
služno in celo knjižno dejavnostjo. […] V 19. in 20. stoletju je prote
stantstvo na Kranjskem, v Ljubljani in na Štajerskem živelo predvsem
med domačimi Nemci, ki so se upirali slovenstvu in so spodbujali
nemškutarstvo; med slovenskim življem se je tako ohranjalo samo
v Prekmurju, kjer je bilo povezano z madžarskim evangeličanstvom,
vendar se iz tega položaja ni moglo razširiti v splošno slovenski pojav
[…], in se je utegnilo v novejših vojnih časih sprevreči celo v madža
ronstvo […].« (J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996,
Slovenska matica, 59–60)
Chráska se je tako znašel med kladivom in nakovalom. Tedanja
večinska, torej slovenska verska srenja – Kranjska dežela je bila namreč
obljubljena dežela rimskega katolicizma – ga je imela za krivoverca,
kar pa je vendarle bilo protestantov, so bili nemško, madžarsko ali pa
prekmursko govoreči verniki.
Chráska je leta 1908, ob 400. obletnici rojstva Primoža Trubarja,
pisal iz Ljubljane, da za Trubarjev spomenik zbirajo prispevke, a
kaže, da se bo zbralo malo. Čudno, da premožni nemški luterani,
ki so živ eli v Ljubljani, niso pripomogli s prispevki za Trubarjev
spom enik … (A. N., Z Krajinska, v: Betanie, 1908, 26:83–84, št. 7.)
Nasprotno pa se je odzval Chráska in ob tej priliki zapisal: »Ako
hočete počastiti spomin Trubarjev, razširjajte ‚Sv. Lukeža evangelij‘
med svojimi znanci in prijatelji! Naj zvedo vsi Slovenci, da so bile
prve slovenske knjige, ki so jih sovražniki skoraj vse sežgali, po svoji
vsebini prav take, kakor ta Evangelij sv. Lukeža …« (Blagovestnik 3,
1908, 17, 18, 24.)
Tako je bila v rimskokatoliški Cerkvi maša v latinščini, božje
službe pri evangeličanih pa so bile v nemščini, v Prekmurju pa tudi
v madžarščini. Chráskov poskus oživitve slovenske reformacije je bil
obsojen na propad. Po 1. in 2. svetovni vojni pa se je iz političnih ra-
zlogov število nemških protestantov pri nas še dodatno zmanjšalo,
ker so se Nemci izselili. Posledice močne rekatolizacije in neuspele
Chráskove slovenske reevangelizacije so vidne še dandanes, v kolikor
niso tega disperzijsko in vseslovensko prebile t. i. evangelijske Cerkve
233
Akademik J. Kos pravi: »Usoda slovenskega protestantizma se kaže
v tem, da med Slovenci ni obstala nobena skupina, ki bi se imela za
dediča slovenske protestantske Cerkve in nadaljevala z njeno bogo
služno in celo knjižno dejavnostjo. […] V 19. in 20. stoletju je prote
stantstvo na Kranjskem, v Ljubljani in na Štajerskem živelo predvsem
med domačimi Nemci, ki so se upirali slovenstvu in so spodbujali
nemškutarstvo; med slovenskim življem se je tako ohranjalo samo
v Prekmurju, kjer je bilo povezano z madžarskim evangeličanstvom,
vendar se iz tega položaja ni moglo razširiti v splošno slovenski pojav
[…], in se je utegnilo v novejših vojnih časih sprevreči celo v madža
ronstvo […].« (J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996,
Slovenska matica, 59–60)
Chráska se je tako znašel med kladivom in nakovalom. Tedanja
večinska, torej slovenska verska srenja – Kranjska dežela je bila namreč
obljubljena dežela rimskega katolicizma – ga je imela za krivoverca,
kar pa je vendarle bilo protestantov, so bili nemško, madžarsko ali pa
prekmursko govoreči verniki.
Chráska je leta 1908, ob 400. obletnici rojstva Primoža Trubarja,
pisal iz Ljubljane, da za Trubarjev spomenik zbirajo prispevke, a
kaže, da se bo zbralo malo. Čudno, da premožni nemški luterani,
ki so živ eli v Ljubljani, niso pripomogli s prispevki za Trubarjev
spom enik … (A. N., Z Krajinska, v: Betanie, 1908, 26:83–84, št. 7.)
Nasprotno pa se je odzval Chráska in ob tej priliki zapisal: »Ako
hočete počastiti spomin Trubarjev, razširjajte ‚Sv. Lukeža evangelij‘
med svojimi znanci in prijatelji! Naj zvedo vsi Slovenci, da so bile
prve slovenske knjige, ki so jih sovražniki skoraj vse sežgali, po svoji
vsebini prav take, kakor ta Evangelij sv. Lukeža …« (Blagovestnik 3,
1908, 17, 18, 24.)
Tako je bila v rimskokatoliški Cerkvi maša v latinščini, božje
službe pri evangeličanih pa so bile v nemščini, v Prekmurju pa tudi
v madžarščini. Chráskov poskus oživitve slovenske reformacije je bil
obsojen na propad. Po 1. in 2. svetovni vojni pa se je iz političnih ra-
zlogov število nemških protestantov pri nas še dodatno zmanjšalo,
ker so se Nemci izselili. Posledice močne rekatolizacije in neuspele
Chráskove slovenske reevangelizacije so vidne še dandanes, v kolikor
niso tega disperzijsko in vseslovensko prebile t. i. evangelijske Cerkve
233
