Page 241 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 241
MARKO KER[EVAN
evangelija, po katerem in zaradi katerega je nastala. Takšno vsaj bi
bilo tudi sporočilo/opozorilo Philippa Melanchthona, kakršnega
spoznavamo ob njegovi obletnici.
Pojasnilo k prevodu Melanchthonove Apologije
Melanchthonova Apologija – obramba, zagovor – Augsburške veroiz
povedi je nastala kot odgovor na spis Confutatio, tj. izpodbijanje, za
vrnitev te veroizpovedi. Tak zavrnitveni spis so po naročilu konserva
tivnega dela državnih stanov pripravili katoliški teologi Eck, Faber,
Cochläus in drugi. Cesar Karel V. je prvi osnutek spisa Confutatio
zavrnil, češ da je preveč polemičen. Ustrezno predelana je bila Zavr
nitev nato prebrana na državnem zboru v Augsburgu že 3. avgusta
1530 (Augsburška veroizpoved je bila prebrana 25. junija 1530). Ce-
sar je štel, da je s tem Augsburška veroizpoved ovržena, in zahteval
od evangeličanov, da se ji odrečejo. Evangeličani so to odklonili in
zaprosili za besedilo Zavrnitve, da bi lahko pripravili odgovor. Ker
besedila niso dobili, je Melanchthon pripravil odgovor oziroma prvo
različico Apologije na podlagi tega, kar so »slišali in zapisali pri branju«
v državnem zboru. Zagovor je bil 22. septembra 1530 poslan zboru.
Cesar ga je najprej sicer nameraval sprejeti, pod vplivom brata Ferdi
nanda pa je sprejem odklonil. Melanchthon je potem izdelal izbolj
šano in razširjeno različico na temelju tedaj že dostopnega besedila
Zavrnitve. Dopolnjena Apologija je bila objavljena aprila ali maja 1531.
Schmalkaldski zbor evangeličanskih državnih stanov jo je leta 1537
uradno razglasil za veroizpovedno besedilo, čeprav na državnem
zboru ni bila nikdar prebrana.
Apologija sledi razčlenitvi Augsburške veroizpovedi (AV), saj naj bi
bila njen komentar. Je štirikrat obsežnejša od AV; večjo pozornost
posveča členom, ki so bili v Zavrnitvi posebej napadeni, na kratko pa
komentira tiste, ki so bili deležni soglasja. Posebej obsežen je člen 4
o opravičenju, ki obsega skoraj tretjino vsega besedila. Obsežno je
tudi poglavje o pokori in maši. Nauk o opravičenju ni v nobenem od
luteranskih veroizpovednih tekstov tako poudarjeno v ospredju kot v
Apologiji. Pri nauku o opravičenju gre po Melanchthonu navsez adn je
241
evangelija, po katerem in zaradi katerega je nastala. Takšno vsaj bi
bilo tudi sporočilo/opozorilo Philippa Melanchthona, kakršnega
spoznavamo ob njegovi obletnici.
Pojasnilo k prevodu Melanchthonove Apologije
Melanchthonova Apologija – obramba, zagovor – Augsburške veroiz
povedi je nastala kot odgovor na spis Confutatio, tj. izpodbijanje, za
vrnitev te veroizpovedi. Tak zavrnitveni spis so po naročilu konserva
tivnega dela državnih stanov pripravili katoliški teologi Eck, Faber,
Cochläus in drugi. Cesar Karel V. je prvi osnutek spisa Confutatio
zavrnil, češ da je preveč polemičen. Ustrezno predelana je bila Zavr
nitev nato prebrana na državnem zboru v Augsburgu že 3. avgusta
1530 (Augsburška veroizpoved je bila prebrana 25. junija 1530). Ce-
sar je štel, da je s tem Augsburška veroizpoved ovržena, in zahteval
od evangeličanov, da se ji odrečejo. Evangeličani so to odklonili in
zaprosili za besedilo Zavrnitve, da bi lahko pripravili odgovor. Ker
besedila niso dobili, je Melanchthon pripravil odgovor oziroma prvo
različico Apologije na podlagi tega, kar so »slišali in zapisali pri branju«
v državnem zboru. Zagovor je bil 22. septembra 1530 poslan zboru.
Cesar ga je najprej sicer nameraval sprejeti, pod vplivom brata Ferdi
nanda pa je sprejem odklonil. Melanchthon je potem izdelal izbolj
šano in razširjeno različico na temelju tedaj že dostopnega besedila
Zavrnitve. Dopolnjena Apologija je bila objavljena aprila ali maja 1531.
Schmalkaldski zbor evangeličanskih državnih stanov jo je leta 1537
uradno razglasil za veroizpovedno besedilo, čeprav na državnem
zboru ni bila nikdar prebrana.
Apologija sledi razčlenitvi Augsburške veroizpovedi (AV), saj naj bi
bila njen komentar. Je štirikrat obsežnejša od AV; večjo pozornost
posveča členom, ki so bili v Zavrnitvi posebej napadeni, na kratko pa
komentira tiste, ki so bili deležni soglasja. Posebej obsežen je člen 4
o opravičenju, ki obsega skoraj tretjino vsega besedila. Obsežno je
tudi poglavje o pokori in maši. Nauk o opravičenju ni v nobenem od
luteranskih veroizpovednih tekstov tako poudarjeno v ospredju kot v
Apologiji. Pri nauku o opravičenju gre po Melanchthonu navsez adn je
241
