Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 14
RAZPRAVE, [TUDIJE
V protestantskem taboru celovito gledano velikih nesoglasij ni bilo.
V njem je vladalo složno prepričanje, da je posamičnikova odrešitev
v celoti, vendar ob upoštevanju Kristusa Odrešenika, odvisna od volje
in milosti Najvišjega, da je človek predestiniran tako v svoji tuzemski
kot onostranski usodi. Na svojem determiniranem popotov anju
iz včerajšnjosti v večnost ne more spremeniti prav ničesar, takisto
pa si dobre volje Vsevladarja ne more nakloniti ne s prizadevanjem
ne z dobrimi deli. Na katoliški strani pa je ob vseh mišljenjskih
in teološko-determinacijskih razlikah ter variantah vendarle obve
ljalo, da si človek more priboriti Božje odobrav anje, kajti slednjega si
posameznik zasluži z dobrimi deli. Tako je človeku mogoče vplivati na
Stvarnikovo voljo in s tem pomembno določiti potek lastne večnosti.
Katoličanu pomeni gotova možnost pridobiti si Božjo milost
nekakš no Vsevladarjevo »ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti«, in tako
neusahljiv potencial energičnega moralnega aktivizma, prav heroič
nega prizadevanja za povzdig v nebeške višine. In pri tem ni posebej
pomembno, ali se točke na računu dobrih del in zaslug v Božji
knjigovodski službi množe na etičen način ali ne. Je pa ključno, da
se kapital na kontu dobrih del veča ad maioram Dei gloriam – seveda
tako, kot ve raztolmačiti mati rimska Cerkev. Ko npr. don Kihot sreča
vaščane, ki si v svojo vas spravljajo kipe štirih svetih vitezov, namreč
Jurija, Martina, Jakoba Mavromora in Pavla, možuje takole: »Ven-
dar je med mano in njimi ta razlika, da so bili oni svetniki in so se
bojevali po božje, jaz pa sem grešnik in se bojujem po človeško. Oni
so si priborili nebesa s silo rok, kajti nebesa trpe silo …«11 Nebesa
torej dovoljujejo nasilje nad seboj, kajti osvojiti jih je mogoče z
nasiljem.
Za protestanta pa je reč drugačna: Bog je samovladar, ki si svoje
absolutne volje ne pusti manipulirati z dobrimi deli – človek ne velja
nič. Slednji tako tudi nima nobenega upanja, da bi se lahko opravičil
drugače kot po suvereni in nezasluženi milosti Božji – sola gratia.
Bog je edini, ki more grešnega človeka opravičiti. Če to hoče. Toda
kljub temu mračnemu, zaprtemu prostoru upanja je pri protestantih
11 Miguel de Cervantes Saavedra, Veleumni plemič don Kihot iz Manče II, prevedel Niko
Košir, Ljubljana 1977, 467 (poglavje 58).
14
V protestantskem taboru celovito gledano velikih nesoglasij ni bilo.
V njem je vladalo složno prepričanje, da je posamičnikova odrešitev
v celoti, vendar ob upoštevanju Kristusa Odrešenika, odvisna od volje
in milosti Najvišjega, da je človek predestiniran tako v svoji tuzemski
kot onostranski usodi. Na svojem determiniranem popotov anju
iz včerajšnjosti v večnost ne more spremeniti prav ničesar, takisto
pa si dobre volje Vsevladarja ne more nakloniti ne s prizadevanjem
ne z dobrimi deli. Na katoliški strani pa je ob vseh mišljenjskih
in teološko-determinacijskih razlikah ter variantah vendarle obve
ljalo, da si človek more priboriti Božje odobrav anje, kajti slednjega si
posameznik zasluži z dobrimi deli. Tako je človeku mogoče vplivati na
Stvarnikovo voljo in s tem pomembno določiti potek lastne večnosti.
Katoličanu pomeni gotova možnost pridobiti si Božjo milost
nekakš no Vsevladarjevo »ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti«, in tako
neusahljiv potencial energičnega moralnega aktivizma, prav heroič
nega prizadevanja za povzdig v nebeške višine. In pri tem ni posebej
pomembno, ali se točke na računu dobrih del in zaslug v Božji
knjigovodski službi množe na etičen način ali ne. Je pa ključno, da
se kapital na kontu dobrih del veča ad maioram Dei gloriam – seveda
tako, kot ve raztolmačiti mati rimska Cerkev. Ko npr. don Kihot sreča
vaščane, ki si v svojo vas spravljajo kipe štirih svetih vitezov, namreč
Jurija, Martina, Jakoba Mavromora in Pavla, možuje takole: »Ven-
dar je med mano in njimi ta razlika, da so bili oni svetniki in so se
bojevali po božje, jaz pa sem grešnik in se bojujem po človeško. Oni
so si priborili nebesa s silo rok, kajti nebesa trpe silo …«11 Nebesa
torej dovoljujejo nasilje nad seboj, kajti osvojiti jih je mogoče z
nasiljem.
Za protestanta pa je reč drugačna: Bog je samovladar, ki si svoje
absolutne volje ne pusti manipulirati z dobrimi deli – človek ne velja
nič. Slednji tako tudi nima nobenega upanja, da bi se lahko opravičil
drugače kot po suvereni in nezasluženi milosti Božji – sola gratia.
Bog je edini, ki more grešnega človeka opravičiti. Če to hoče. Toda
kljub temu mračnemu, zaprtemu prostoru upanja je pri protestantih
11 Miguel de Cervantes Saavedra, Veleumni plemič don Kihot iz Manče II, prevedel Niko
Košir, Ljubljana 1977, 467 (poglavje 58).
14
