Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 92
RAZPRAVE, [TUDIJE
Prvi Trubarjev življenjepis
Brez vidne ločitve od tistega dela pridige, v katerem obravnava
pomen in lastnosti dobrega pridigarja, Andreæ nadaljuje z opisom
življenja Primoža Trubarja. Njegovo pripovedovanje je – v nekoliko
skrčeni verziji, v posodobljeni slovenščini – potekalo takole:
Gospod Primož Trubar je bil rojen v Deželi Kranjski, na Raščici
(pod turjaškimi gospodi ali Auerspergi), natančneje tri milje od
Ljubljane. Rojen je bil v 1508. letu po Kristusovem rojstvu – v času, ko
se je pokojni cesar Maksimilijan /I./ vojskoval zoper Benetke in zavzel
Trst. Trubarjevemu očetu je bilo ime Mihel, materi pa Gertrud ali
Gera [Jera]. Starši so ga poslali v šolo v Salzburg in na Dunaj. Potem,
ko je prišel k častitljivemu in učenemu gospodu Petru Bonomu,
k pobožnemu škofu v Trstu, je bil nekaj časa med njegovimi pevci
diskantist. Potem pa ga je [Bonomo] leta 1527 postavil za duhovnika v
župnijo svete Helene v Loko pri Radečah in svetega Martina v Laškem.
V letu 1542 ga je spoštovani gospod Franc [Kacijanar], ljubljanski
škof, vzel za kanonika, po letu 1530 pa se je zgodilo, da so neke
»nesramne, nore ženske« ne samo okoli Radeč in Loke, ampak tudi po
nekaterih mestih v Kranjski, Spodnji Štajerski in v pokneženi grofiji
Goriški govorile, da se jim pogosto prikazujejo Devica Marija, Trije
kralji in drugi svetniki ter da jim govorijo in ukazujejo, kje vse naj
jim sezidajo cerkve. V primeru, da jim cerkev ne sezidajo, pa bo v te
kraje, nad vse ljudi in živino, prišla velika kuga, nad njive in vinograde
pa toča. Temu noremu ženskemu govoričenju je veliko ubogih ljudi
verjelo in so zato na določenih mestih darovali krave, teleta, ovce,
obleko, predivo, volno, vosek, veliko denarja in drugih reči, s katerimi
so potem t. i. »svetnikom« zidali cerkve. K temu so prispevali in ljudi
opominjali duhovniki in menihi, še pos ebno pa ljubljanski škof, velik
preganjalec evangelijskih pridigarjev. To so počeli zato, ker so imeli od
tega veliko dobička in so dobro živeli. O tem je pisal pokojni gospod
Primož, še posebej v pridigi na evangelij na osmo nedeljo po Sveti
Trojici [Pridiga proti zidavi cerkva, v: Primož Trubar, En regišter, ena
kratka postila, 1557]. Pokojni Prim ož je s svojimi somišljeniki začel
pridigati zoper takšno malik ovanje in te uboge ljudi s prepričljivimi
nauki Svetega pisma usmerjati od malikovanja k pravi pokori in
92
Prvi Trubarjev življenjepis
Brez vidne ločitve od tistega dela pridige, v katerem obravnava
pomen in lastnosti dobrega pridigarja, Andreæ nadaljuje z opisom
življenja Primoža Trubarja. Njegovo pripovedovanje je – v nekoliko
skrčeni verziji, v posodobljeni slovenščini – potekalo takole:
Gospod Primož Trubar je bil rojen v Deželi Kranjski, na Raščici
(pod turjaškimi gospodi ali Auerspergi), natančneje tri milje od
Ljubljane. Rojen je bil v 1508. letu po Kristusovem rojstvu – v času, ko
se je pokojni cesar Maksimilijan /I./ vojskoval zoper Benetke in zavzel
Trst. Trubarjevemu očetu je bilo ime Mihel, materi pa Gertrud ali
Gera [Jera]. Starši so ga poslali v šolo v Salzburg in na Dunaj. Potem,
ko je prišel k častitljivemu in učenemu gospodu Petru Bonomu,
k pobožnemu škofu v Trstu, je bil nekaj časa med njegovimi pevci
diskantist. Potem pa ga je [Bonomo] leta 1527 postavil za duhovnika v
župnijo svete Helene v Loko pri Radečah in svetega Martina v Laškem.
V letu 1542 ga je spoštovani gospod Franc [Kacijanar], ljubljanski
škof, vzel za kanonika, po letu 1530 pa se je zgodilo, da so neke
»nesramne, nore ženske« ne samo okoli Radeč in Loke, ampak tudi po
nekaterih mestih v Kranjski, Spodnji Štajerski in v pokneženi grofiji
Goriški govorile, da se jim pogosto prikazujejo Devica Marija, Trije
kralji in drugi svetniki ter da jim govorijo in ukazujejo, kje vse naj
jim sezidajo cerkve. V primeru, da jim cerkev ne sezidajo, pa bo v te
kraje, nad vse ljudi in živino, prišla velika kuga, nad njive in vinograde
pa toča. Temu noremu ženskemu govoričenju je veliko ubogih ljudi
verjelo in so zato na določenih mestih darovali krave, teleta, ovce,
obleko, predivo, volno, vosek, veliko denarja in drugih reči, s katerimi
so potem t. i. »svetnikom« zidali cerkve. K temu so prispevali in ljudi
opominjali duhovniki in menihi, še pos ebno pa ljubljanski škof, velik
preganjalec evangelijskih pridigarjev. To so počeli zato, ker so imeli od
tega veliko dobička in so dobro živeli. O tem je pisal pokojni gospod
Primož, še posebej v pridigi na evangelij na osmo nedeljo po Sveti
Trojici [Pridiga proti zidavi cerkva, v: Primož Trubar, En regišter, ena
kratka postila, 1557]. Pokojni Prim ož je s svojimi somišljeniki začel
pridigati zoper takšno malik ovanje in te uboge ljudi s prepričljivimi
nauki Svetega pisma usmerjati od malikovanja k pravi pokori in
92
