Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 91
KRISTINA KLEMEN^I^
si utre pot k odpustku grehov. V tem nauku je izraženo prepričanje,
da si nebes in večnega življenja ljudje ne moremo zaslužiti z dobrimi
deli, kajti gre za Božji dar, ki ni zaslužen od nas samih, temveč ga je
Kristus s svojo rešilno krvjo prislužil za nas.
Kot problem pridigar izpostavi takojšnjo sodbo, ki doleti človeka
po njegovi telesni smrti in ga popelje bodisi v nebesa bodisi v pekel.
Odhod v pekel pomeni večno trpljenje, v nebesih pa nas čaka ne
skončna Božja ljubezen in blaženo veselje. Izhod sodbe pa je odvisen
le od naše vere v Kristusa Odrešenika in s tem povezanim bojem
zoper »lastno meso, Hudiča in ta svet«. V tem smislu naj bi se na
problem zadnje sodbe odzvali le z iskreno vero v Kristusa Odrešenika
in z molitvijo, v primeru, če ne storimo, kar smo dolžni storiti. To
še posebej velja za cerkvene služabnike in evangelijske pridigarje.
Končn a misel (sklep) tega dela Andreæjeve pridige za Trubarjem je
istov etna tisti, ki je že bila napovedana v predgovoru: za odrešenost in
zveličanje človeka sta odločilna njegova osebna, notranja vera in Jezus Kristus,
ki je s svojim trpljenjem odkupil grehe vseh nas. K temu lahko dodamo še
dodatno sklepno ugotovitev, ki ostaja neizrečena, vendar je v besedilu
dovolj zaznavna: Bog je pravičen. Vsakega sodi po njegovih zaslugah.
Pridigar govori o pomenu žrtve Jezusa Kristusa: »Krščeni smo
bili na njegovo smrt, njegovo telo jemo in kri pijemo pri njegovi sveti
večerji zaradi potrditve in trdnosti naše vere vanj.« V tem se zrcali
luteranska razlaga pomena Gospodove večerje, po kateri z zaužitjem
kruha in vina zaužijemo Kristusovo telo in kri v dobesednem po
menu.
Oba dela pridige sta napisana – oziroma prevedena – v preprostem,
živahnem, ljudskem, pripovednem jeziku. V razlagi odlomka iz Svetega
pisma pridigar nagovarja poslušalce z veliko mero domačnosti, vendar
pa so povedi zgrajene sintaktično zahtevno in je njihovemu sporočilu,
zaradi številnih in včasih nepregledno dolgih stavkov, težko slediti.
Navedene ugotovitve kažejo, da v prvem delu pridige oziroma
knjige, posvečene pokojnemu Primožu Trubarju (predgovor in pri
diga o vlogi in liku pridigarja), ni najti vsebinskih, oblikovnih in
upovedovalnih novitet, s katerimi bi presegla ustaljeni okvir srednje
veške pridige.
91
si utre pot k odpustku grehov. V tem nauku je izraženo prepričanje,
da si nebes in večnega življenja ljudje ne moremo zaslužiti z dobrimi
deli, kajti gre za Božji dar, ki ni zaslužen od nas samih, temveč ga je
Kristus s svojo rešilno krvjo prislužil za nas.
Kot problem pridigar izpostavi takojšnjo sodbo, ki doleti človeka
po njegovi telesni smrti in ga popelje bodisi v nebesa bodisi v pekel.
Odhod v pekel pomeni večno trpljenje, v nebesih pa nas čaka ne
skončna Božja ljubezen in blaženo veselje. Izhod sodbe pa je odvisen
le od naše vere v Kristusa Odrešenika in s tem povezanim bojem
zoper »lastno meso, Hudiča in ta svet«. V tem smislu naj bi se na
problem zadnje sodbe odzvali le z iskreno vero v Kristusa Odrešenika
in z molitvijo, v primeru, če ne storimo, kar smo dolžni storiti. To
še posebej velja za cerkvene služabnike in evangelijske pridigarje.
Končn a misel (sklep) tega dela Andreæjeve pridige za Trubarjem je
istov etna tisti, ki je že bila napovedana v predgovoru: za odrešenost in
zveličanje človeka sta odločilna njegova osebna, notranja vera in Jezus Kristus,
ki je s svojim trpljenjem odkupil grehe vseh nas. K temu lahko dodamo še
dodatno sklepno ugotovitev, ki ostaja neizrečena, vendar je v besedilu
dovolj zaznavna: Bog je pravičen. Vsakega sodi po njegovih zaslugah.
Pridigar govori o pomenu žrtve Jezusa Kristusa: »Krščeni smo
bili na njegovo smrt, njegovo telo jemo in kri pijemo pri njegovi sveti
večerji zaradi potrditve in trdnosti naše vere vanj.« V tem se zrcali
luteranska razlaga pomena Gospodove večerje, po kateri z zaužitjem
kruha in vina zaužijemo Kristusovo telo in kri v dobesednem po
menu.
Oba dela pridige sta napisana – oziroma prevedena – v preprostem,
živahnem, ljudskem, pripovednem jeziku. V razlagi odlomka iz Svetega
pisma pridigar nagovarja poslušalce z veliko mero domačnosti, vendar
pa so povedi zgrajene sintaktično zahtevno in je njihovemu sporočilu,
zaradi številnih in včasih nepregledno dolgih stavkov, težko slediti.
Navedene ugotovitve kažejo, da v prvem delu pridige oziroma
knjige, posvečene pokojnemu Primožu Trubarju (predgovor in pri
diga o vlogi in liku pridigarja), ni najti vsebinskih, oblikovnih in
upovedovalnih novitet, s katerimi bi presegla ustaljeni okvir srednje
veške pridige.
91
