Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 95
KRISTINA KLEMEN^I^
Posebna Božja milost je, da je Primožu dal tako dolgo živeti, skoraj
80 let. Najsi je bil še tako star in pogostokrat bolan, je vsaj še pred
svojo smrtjo imel spokojno starost, tako da je lahko svojo cerkveno
službo sam opravljal. Preden je zbolel, tj. na ponedeljek pred kresom,
je obhajal svojega bolnega soseda. Drugi dan je obležal v postelji, a
zatem spet le toliko prišel k sebi, da je od gospoda Dietricha Schnepfa,
župnika v Tübingenu, prejel sveti zakrament rešnjega telesa in krvi
Jezusa Kristusa. Kot mnogokrat prej je tudi takrat dobil tolažbo iz
Svetega pisma in bil vprašan, če bi se hotel ločiti od tega sveta na enak
način, kakor je on druge ljudi učil. Na to je vselej z glasnim, razum
ljivim glasom odgovoril pritrdilno. Pogostokrat so tudi pred mizo
molili, on pa je tudi skupaj z njimi molil in vselej z glasnim glasom
rekel amen, prav tako kot takrat, dan pred kresom. Ko ga je v bolezni
obiskal župan ali kdo drug, je Primož vselej jasno povedal, da želi
trdno vztrajati pri tem nauku in veri, ki jo je vseskozi učil, in z njo
skozi Božjo milost veselo in brez strahu stopiti pred pravični stol
Jezusa Kristusa. Pojasnil je, da je to prava, čista Božja resnica Božje
besede, ki nam je ne sme manjkati. Zato bi morali pri tej isti in edini
pravi, zveličavni poti trdno in stalno ostati in si ne dovoliti, da se
od nje oddaljimo. To nedeljo po kresu pa je naročil, naj mu berejo
poslednje besede v postili, ki jo je prevajal, ker še ni bila prevedena v
slovenski jezik [Trubarjevo posmrtno natisnjeno delo, prevod Luth
rove Hišne postile, 1596]. Ko je tisti ponedeljek pridigar menil, da je
prišla Primoževa ura ločitve s tega sveta, je vse, ki so stali okoli njega,
pozival k molitvi. Pridigar mu je hotel prebrati molitev iz nekih knjig,
vendar je gospod Primož glasno rekel: »Nikar, nikar, iz Svetega pisma,
iz Svetega pisma.« S temi besedami je dal na znanje, da mu ne smejo
ničesar drugega govoriti kot le čisto Božjo besedo. Ker pa si je želel
vodo, je pridigar razumel, da želi poslušati 23. psalm: »Gospod je moj
pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam
počitka me vodi …«30 Ko je do konca zmolil ta psalm, je Primož z
velikim vzdihljajem rekel amen in legel k počitku. V torek, potem ko
je pravil o svojih dolgovih in je revnim ljudem vse dolgove odpustil,
se je njegova bolezen začela stopnjevati. Kot mnogokrat doslej so ga
30 Matija Trost, 2009, 123, 124.
95
Posebna Božja milost je, da je Primožu dal tako dolgo živeti, skoraj
80 let. Najsi je bil še tako star in pogostokrat bolan, je vsaj še pred
svojo smrtjo imel spokojno starost, tako da je lahko svojo cerkveno
službo sam opravljal. Preden je zbolel, tj. na ponedeljek pred kresom,
je obhajal svojega bolnega soseda. Drugi dan je obležal v postelji, a
zatem spet le toliko prišel k sebi, da je od gospoda Dietricha Schnepfa,
župnika v Tübingenu, prejel sveti zakrament rešnjega telesa in krvi
Jezusa Kristusa. Kot mnogokrat prej je tudi takrat dobil tolažbo iz
Svetega pisma in bil vprašan, če bi se hotel ločiti od tega sveta na enak
način, kakor je on druge ljudi učil. Na to je vselej z glasnim, razum
ljivim glasom odgovoril pritrdilno. Pogostokrat so tudi pred mizo
molili, on pa je tudi skupaj z njimi molil in vselej z glasnim glasom
rekel amen, prav tako kot takrat, dan pred kresom. Ko ga je v bolezni
obiskal župan ali kdo drug, je Primož vselej jasno povedal, da želi
trdno vztrajati pri tem nauku in veri, ki jo je vseskozi učil, in z njo
skozi Božjo milost veselo in brez strahu stopiti pred pravični stol
Jezusa Kristusa. Pojasnil je, da je to prava, čista Božja resnica Božje
besede, ki nam je ne sme manjkati. Zato bi morali pri tej isti in edini
pravi, zveličavni poti trdno in stalno ostati in si ne dovoliti, da se
od nje oddaljimo. To nedeljo po kresu pa je naročil, naj mu berejo
poslednje besede v postili, ki jo je prevajal, ker še ni bila prevedena v
slovenski jezik [Trubarjevo posmrtno natisnjeno delo, prevod Luth
rove Hišne postile, 1596]. Ko je tisti ponedeljek pridigar menil, da je
prišla Primoževa ura ločitve s tega sveta, je vse, ki so stali okoli njega,
pozival k molitvi. Pridigar mu je hotel prebrati molitev iz nekih knjig,
vendar je gospod Primož glasno rekel: »Nikar, nikar, iz Svetega pisma,
iz Svetega pisma.« S temi besedami je dal na znanje, da mu ne smejo
ničesar drugega govoriti kot le čisto Božjo besedo. Ker pa si je želel
vodo, je pridigar razumel, da želi poslušati 23. psalm: »Gospod je moj
pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam
počitka me vodi …«30 Ko je do konca zmolil ta psalm, je Primož z
velikim vzdihljajem rekel amen in legel k počitku. V torek, potem ko
je pravil o svojih dolgovih in je revnim ljudem vse dolgove odpustil,
se je njegova bolezen začela stopnjevati. Kot mnogokrat doslej so ga
30 Matija Trost, 2009, 123, 124.
95
