Page 93 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 93
KRISTINA KLEMEN^I^
spoznanju Jezusa Kristusa, Gospoda in edinega Zveličarja. Gospod
Bonomo, tržaški škof, kakor tudi ljubljanska škofa, gospod Krištof
Ravber in gospod Franc Kacijaner, so ga pri tem pustili pri miru,
mu stali ob strani in ga ščitili. Toda ljubljanski škof Urban Tekstor
je nasprotoval takemu pisanju in knjigam, ki učijo, da le skozi samo
vero v Jezusa Kristusa postanemo pred Bogom pravični in zveličani.
Zato si je leta 1547 pridobil neka dovoljenja za priprtje Primoža,
vendar ga ni mogel pahniti v ječo, ker je ta zbežal. Škof Urban je
Primožu vzel za več kot 400 zlatnikov knjig, ki jih [Trubar] ni nikoli
več mogel dobiti nazaj. Ker ni bilo nobenega upanja več, da bi lahko
šel nazaj k svojim cerkvenim službam, se je s pobožnimi kristjani
preselil v zgornje nemške dežele, kjer je, kakor sam piše, zagotovo
postal pravi kristjan in bil potrjen v pravi veri. Kranjski deželani
so kralja naprosili (čeprav so bili škofi, menihi in duhovniki silno
proti temu), da je Primož lahko prebival v Kranjski deželi, ni pa smel
pridigati. V letu 1548 je zopet moral v izgnanstvo, ko pa je prišel
v Nürnberg, mu je pokojni gospod Veit Dietrich, nürnberški višji
pridigar, pomagal v mesto Rothenburg (imenovano po nemško »an
der Tauber«). V tamkajšnji cerkvi se je Primož javno poročil s svojo
prvo izvoljenko, gospo Barbaro, in je v tamkajšnji Božji cerkvi tudi
zvesto služil. Leta 1553 je bil poklican v Kempten za duhovnika,
kjer je kot zvest evangelijski pridigar služil osem let. Ker je bilo v
Kranjski deželi pomanjkanje evangelijskih pridigarjev, je bil leta
1560 poklican tja. Pustil je svojo službo v Kemptenu in se odločil
oditi na Kranjsko pridigat »svojim ljubim Krajncem«. Medtem
so mu kranjski deželani sporočili, da razmere za njegovo vrnitev
še niso primerne in mu svetovali, naj še naprej ostane v gornji
nemški deželi. Zaradi tega je bil preko visokega vladarja in gospoda,
württemberškega vojvode Krištofa, sprejet v Urach za župnika, kjer
je zvesto služil cerkvi eno leto. V letu 1550 je s pomočjo Krištofa
skupaj s Štefanom Konzulom in Antonom Dalmatinom ustanovil
tiskarno in začel s tiskanjem koristnih knjig v slovenskem jeziku, ki
so prišle zelo daleč. Pri tem je zvesto pomagal gospod Ivan Ugnad. Z
njegovo pomočjo in s pomočjo Svetega Duha je v Kranjski in drugih
deželah veliko ljudi prišlo do pravega spoznanja in resnice. Ker je
s pridigami in tiskanjem knjig Božji cerkvi zvesto služil, je bil leta
93
spoznanju Jezusa Kristusa, Gospoda in edinega Zveličarja. Gospod
Bonomo, tržaški škof, kakor tudi ljubljanska škofa, gospod Krištof
Ravber in gospod Franc Kacijaner, so ga pri tem pustili pri miru,
mu stali ob strani in ga ščitili. Toda ljubljanski škof Urban Tekstor
je nasprotoval takemu pisanju in knjigam, ki učijo, da le skozi samo
vero v Jezusa Kristusa postanemo pred Bogom pravični in zveličani.
Zato si je leta 1547 pridobil neka dovoljenja za priprtje Primoža,
vendar ga ni mogel pahniti v ječo, ker je ta zbežal. Škof Urban je
Primožu vzel za več kot 400 zlatnikov knjig, ki jih [Trubar] ni nikoli
več mogel dobiti nazaj. Ker ni bilo nobenega upanja več, da bi lahko
šel nazaj k svojim cerkvenim službam, se je s pobožnimi kristjani
preselil v zgornje nemške dežele, kjer je, kakor sam piše, zagotovo
postal pravi kristjan in bil potrjen v pravi veri. Kranjski deželani
so kralja naprosili (čeprav so bili škofi, menihi in duhovniki silno
proti temu), da je Primož lahko prebival v Kranjski deželi, ni pa smel
pridigati. V letu 1548 je zopet moral v izgnanstvo, ko pa je prišel
v Nürnberg, mu je pokojni gospod Veit Dietrich, nürnberški višji
pridigar, pomagal v mesto Rothenburg (imenovano po nemško »an
der Tauber«). V tamkajšnji cerkvi se je Primož javno poročil s svojo
prvo izvoljenko, gospo Barbaro, in je v tamkajšnji Božji cerkvi tudi
zvesto služil. Leta 1553 je bil poklican v Kempten za duhovnika,
kjer je kot zvest evangelijski pridigar služil osem let. Ker je bilo v
Kranjski deželi pomanjkanje evangelijskih pridigarjev, je bil leta
1560 poklican tja. Pustil je svojo službo v Kemptenu in se odločil
oditi na Kranjsko pridigat »svojim ljubim Krajncem«. Medtem
so mu kranjski deželani sporočili, da razmere za njegovo vrnitev
še niso primerne in mu svetovali, naj še naprej ostane v gornji
nemški deželi. Zaradi tega je bil preko visokega vladarja in gospoda,
württemberškega vojvode Krištofa, sprejet v Urach za župnika, kjer
je zvesto služil cerkvi eno leto. V letu 1550 je s pomočjo Krištofa
skupaj s Štefanom Konzulom in Antonom Dalmatinom ustanovil
tiskarno in začel s tiskanjem koristnih knjig v slovenskem jeziku, ki
so prišle zelo daleč. Pri tem je zvesto pomagal gospod Ivan Ugnad. Z
njegovo pomočjo in s pomočjo Svetega Duha je v Kranjski in drugih
deželah veliko ljudi prišlo do pravega spoznanja in resnice. Ker je
s pridigami in tiskanjem knjig Božji cerkvi zvesto služil, je bil leta
93
