Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 94
RAZPRAVE, [TUDIJE
1562 spet poklican v Ljubljano. Ko ga je sovražnik obdolžil krive
vere, je bil poklican pred ljubljanskega škofa in bil zaslišan. Ker je
svojo vero spoznal z neustrašnim srcem, se ni sramoval svojega nauka
in je bil v odgovorih iznajdljiv. Nato so mu, še posebno kranjski
deželani, priznali, da ko bi ga slišal sam cesar, bi bil nad njegovim
pravim naukom in bogaboječim, poštenim, miroljubnim življenjem
ponosen. Tako je takrat ostal v deželi. Njegovi nasprotniki pa so
njega in ostale prave pridigarje po krivici dolžili, da učijo narobe, da
nimajo noben ega pravega reda, da s svetimi zakramenti ne ravnajo
pravilno, da otroke krstijo pod mostom v Ljubljanici in da otroke,
ki so v rimski cerkvi krščeni, ponovno krščujejo … Nato je gospod
Primož württemberški cerkveni red, kot eno izmed imenitnejših
del krščanskega nauka, prevedel v slovenski jezik in dal natisniti
brez naslova in predgovora [Cerkovna ordninga, 1564]. Leta 1565
je bil znova pregnan iz Kranjske dežele, pa čeprav so deželani zanj
zelo prosili. Ko je prišel v Tübingen, ga je v mesto Lauffen povabil
neki duhovnik. Tam je bil pol leta župnik, potem pa zaprosil za
premestitev v Derend ingen, zlasti zato, da bi bil bližje tiskarni v
Tübingenu in bi lahko sam pregledoval slovenske knjige, ki so se
tam tiskale. V letu 1567 so kranjski deželani vladarja prosili, da bi
Primožu znova dovolili prid igati v Ljubljani. Medtem so Primoža
njegovi prijatelji prosili, da se pri turških ujetnikih pozanima, ali je
možno kje dobiti pravi turški Koran, ter naj izve čim več o njihovi veri
in o pravi razlagi Korana. Gospod Primož je prošnjam prisluhnil in
se odpravil na Kranjsko. Njegovega prihoda so se kranjski deželani
silno prestrašili, ker so vedeli, da njihovi nasprotniki Primoževemu
prihodu ne bodo naklonjeni, deželani pa o tem niso vedeli ničesar.
Potem, ko je v Ljubljani in Ribnici sam, v Črnomlju pa preko nekega
drugega pridigarja zaslišal turške sužnje o njihovi veri in Koranu, je
zopet odjezdil proč. Ko je bil že dvajseto leto župnik v Derendingenu
in je tej cerkvi s pridiganjem, krščevanjem in obhajanjem ljudi,
kolikor mu je to zaradi starosti in bolezni bilo mogoče, skrbno in
zvesto služil, si je pridobil še večje zaupanje ljudi. Kajti do vseh je bil
krotak in prijazen, še posebno revnim je rad pomagal, tudi tistim,
ki tega niso bili vredni. Čeprav od tega sam ni imel vidne koristi, si
je na ta način utiral pot v nebesa.
94
1562 spet poklican v Ljubljano. Ko ga je sovražnik obdolžil krive
vere, je bil poklican pred ljubljanskega škofa in bil zaslišan. Ker je
svojo vero spoznal z neustrašnim srcem, se ni sramoval svojega nauka
in je bil v odgovorih iznajdljiv. Nato so mu, še posebno kranjski
deželani, priznali, da ko bi ga slišal sam cesar, bi bil nad njegovim
pravim naukom in bogaboječim, poštenim, miroljubnim življenjem
ponosen. Tako je takrat ostal v deželi. Njegovi nasprotniki pa so
njega in ostale prave pridigarje po krivici dolžili, da učijo narobe, da
nimajo noben ega pravega reda, da s svetimi zakramenti ne ravnajo
pravilno, da otroke krstijo pod mostom v Ljubljanici in da otroke,
ki so v rimski cerkvi krščeni, ponovno krščujejo … Nato je gospod
Primož württemberški cerkveni red, kot eno izmed imenitnejših
del krščanskega nauka, prevedel v slovenski jezik in dal natisniti
brez naslova in predgovora [Cerkovna ordninga, 1564]. Leta 1565
je bil znova pregnan iz Kranjske dežele, pa čeprav so deželani zanj
zelo prosili. Ko je prišel v Tübingen, ga je v mesto Lauffen povabil
neki duhovnik. Tam je bil pol leta župnik, potem pa zaprosil za
premestitev v Derend ingen, zlasti zato, da bi bil bližje tiskarni v
Tübingenu in bi lahko sam pregledoval slovenske knjige, ki so se
tam tiskale. V letu 1567 so kranjski deželani vladarja prosili, da bi
Primožu znova dovolili prid igati v Ljubljani. Medtem so Primoža
njegovi prijatelji prosili, da se pri turških ujetnikih pozanima, ali je
možno kje dobiti pravi turški Koran, ter naj izve čim več o njihovi veri
in o pravi razlagi Korana. Gospod Primož je prošnjam prisluhnil in
se odpravil na Kranjsko. Njegovega prihoda so se kranjski deželani
silno prestrašili, ker so vedeli, da njihovi nasprotniki Primoževemu
prihodu ne bodo naklonjeni, deželani pa o tem niso vedeli ničesar.
Potem, ko je v Ljubljani in Ribnici sam, v Črnomlju pa preko nekega
drugega pridigarja zaslišal turške sužnje o njihovi veri in Koranu, je
zopet odjezdil proč. Ko je bil že dvajseto leto župnik v Derendingenu
in je tej cerkvi s pridiganjem, krščevanjem in obhajanjem ljudi,
kolikor mu je to zaradi starosti in bolezni bilo mogoče, skrbno in
zvesto služil, si je pridobil še večje zaupanje ljudi. Kajti do vseh je bil
krotak in prijazen, še posebno revnim je rad pomagal, tudi tistim,
ki tega niso bili vredni. Čeprav od tega sam ni imel vidne koristi, si
je na ta način utiral pot v nebesa.
94
