Page 122 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 122
[TUDIJSKI VE^ERI
postane npr. v Španiji, kjer ni bilo konec 16. stoletja ne duha ne sluha
o kakšni drugi veri kot katoliški, ob zori 17. stoletja najobičajnejša
zmerljivka cara de hereje, »krivoverski vamp«. To je tudi trenutek, ko je
treba biti un cristiano viejo, »stari kristjan«, in ko je treba dokazovati
čistoto svoje teološke rase vse od Praočeta dalje, če ne, se ni mogoče
nadejati mirnega nočnega počitka, za preproste duše pa pridevnika
»katoliški« in »dobri« postaneta sinonima. Sančo Pansa namreč
vriska takole: »Strela, to pa je vino, in kako je dobro in kako katoliško!«20
In to je hkrati tudi trenutek, ko si (srednje)evropski človek ne upa
več izraziti svobodne in neodvisne misli – Jacob Böhme (1575–1624),
Jan Amos Komenský (1592–1670)21 in njima podobni so pač precej
»singularne prikazni« –, ki je tako nezamenljivo zaznamovala vsako-
vrstno duhovno iskateljstvo renesanse, in sicer iz strahu, da bodo
nanj vsi planili kot besni stekli psi, in ko se spravi z idejo, da je človek
pravzaprav le eden od drobcenih pritisnih vijakov v velikem stroju
ene in edine prave vere – v stroju, narejenem za boj in totalno
podreditev drugače verujočih.
Zastran vprašanj vere postane konec 16. stoletja tudi v srednje-
evropskem prostoru neizmerno lahko delovati, in za baročnega
človeka bo slednje ves čas lažje, kot pa svojo dolžnost prepoznati in
jo šele nato uresničevati; in 9. ljubljanski škof si za svoj moto
zagotovo ni po naključju izbral pomenljivih besed Terret labor, aspice
praemium, kjer ima labor nerazločljivo opravka z neposredno akcijo,
torej z delovanjem. To črto baroka sijajno označuje rezka izjava –
pravzaprav pomenljiv signal baročnega časa in njegove nepopustljive
20 Václav Černý, Chronologie evropského baroka, v: Václav Černý, Až do předsíně
nebes, ur. Aleksandr Stich, Praha 1996, 235, 236.
21 Komenskega (v osnovi renesančno) geslo Omnia sponte fluant, absit violentia rebus
je bilo mentaliteti in ideariju baročnega človeka ravno tako tuje in nerazumljivo
kot razmišljanja mistično navdahnjenega Jacoba Böhmeja, ki je v tragičnih dneh
verskih sporov in spopadov v izraženi raznolikosti ter enkratnosti bivajočega
videl neponovljivo, celo edino možnost n(a)ravnosti sveta: »Vsakovrstno cvetje
rase drugo ob drugem na zemlji. Med tem cvetjem ni prepirov okoli barve, vonja in
okusa. Dopušča, da zemlja in sonce, dež in veter, toplota in hlad vplivajo nanj po svoji
volji. Tako je tudi z božjimi otroki.« Vpraševal pa se je tudi: »Komu bi prišlo na misel
soditi pticam v gozdu, njim, ki slave boga vseh stvari z raznolikostjo svojega petja? Mar
jih bo Duh božji kaznoval, ker njihovi glasovi med seboj niso popolnoma ubrani? Naj
raje prepevajo na vso moč in plešejo v njegovi navzočnosti.«
120
postane npr. v Španiji, kjer ni bilo konec 16. stoletja ne duha ne sluha
o kakšni drugi veri kot katoliški, ob zori 17. stoletja najobičajnejša
zmerljivka cara de hereje, »krivoverski vamp«. To je tudi trenutek, ko je
treba biti un cristiano viejo, »stari kristjan«, in ko je treba dokazovati
čistoto svoje teološke rase vse od Praočeta dalje, če ne, se ni mogoče
nadejati mirnega nočnega počitka, za preproste duše pa pridevnika
»katoliški« in »dobri« postaneta sinonima. Sančo Pansa namreč
vriska takole: »Strela, to pa je vino, in kako je dobro in kako katoliško!«20
In to je hkrati tudi trenutek, ko si (srednje)evropski človek ne upa
več izraziti svobodne in neodvisne misli – Jacob Böhme (1575–1624),
Jan Amos Komenský (1592–1670)21 in njima podobni so pač precej
»singularne prikazni« –, ki je tako nezamenljivo zaznamovala vsako-
vrstno duhovno iskateljstvo renesanse, in sicer iz strahu, da bodo
nanj vsi planili kot besni stekli psi, in ko se spravi z idejo, da je človek
pravzaprav le eden od drobcenih pritisnih vijakov v velikem stroju
ene in edine prave vere – v stroju, narejenem za boj in totalno
podreditev drugače verujočih.
Zastran vprašanj vere postane konec 16. stoletja tudi v srednje-
evropskem prostoru neizmerno lahko delovati, in za baročnega
človeka bo slednje ves čas lažje, kot pa svojo dolžnost prepoznati in
jo šele nato uresničevati; in 9. ljubljanski škof si za svoj moto
zagotovo ni po naključju izbral pomenljivih besed Terret labor, aspice
praemium, kjer ima labor nerazločljivo opravka z neposredno akcijo,
torej z delovanjem. To črto baroka sijajno označuje rezka izjava –
pravzaprav pomenljiv signal baročnega časa in njegove nepopustljive
20 Václav Černý, Chronologie evropského baroka, v: Václav Černý, Až do předsíně
nebes, ur. Aleksandr Stich, Praha 1996, 235, 236.
21 Komenskega (v osnovi renesančno) geslo Omnia sponte fluant, absit violentia rebus
je bilo mentaliteti in ideariju baročnega človeka ravno tako tuje in nerazumljivo
kot razmišljanja mistično navdahnjenega Jacoba Böhmeja, ki je v tragičnih dneh
verskih sporov in spopadov v izraženi raznolikosti ter enkratnosti bivajočega
videl neponovljivo, celo edino možnost n(a)ravnosti sveta: »Vsakovrstno cvetje
rase drugo ob drugem na zemlji. Med tem cvetjem ni prepirov okoli barve, vonja in
okusa. Dopušča, da zemlja in sonce, dež in veter, toplota in hlad vplivajo nanj po svoji
volji. Tako je tudi z božjimi otroki.« Vpraševal pa se je tudi: »Komu bi prišlo na misel
soditi pticam v gozdu, njim, ki slave boga vseh stvari z raznolikostjo svojega petja? Mar
jih bo Duh božji kaznoval, ker njihovi glasovi med seboj niso popolnoma ubrani? Naj
raje prepevajo na vso moč in plešejo v njegovi navzočnosti.«
120
