Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, [TUDIJE
religiji ohranja upanje, in ne demitologizacija (s to trditvijo na-
sprotuje stališčem Rudolfa Bultmanna). Ugotavlja, da niso vsi miti
mitični na enak način: poleg mitov gospostva obstajajo tudi pro-
metejski – utopični, uporniški, eshatološki – miti. Krščanstvo po
Blochu ni statični apologetski mit, ampak je humano-eshatološki
mesijanizem, v katerem je navzoč »substrat dediščine, ki v religiji pomeni:
upanje v totaliteto«.24 V svetopisemskih besedilih odkriva »sen o Me-
siji kot čistem Pred-nami«,25 išče antiteokratične, demokratične,
prometejske elemente Svetega pisma. V Bibliji odkriva dva nasprotna
principa: prvega predstavlja Bog – Stvarnik in gospodar, ki pravi:
»[…] glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31),26 drugega predstavljajo
Jezusove besede: »Glej, vse delam novo« (Raz 21,5). Prvo stališče
ponazarja »mitologijo preteklosti«,27 Jezusovo apokaliptično sta-
lišče, ki spada v medsvetovja v zgodovini filozofije, tj. – po Blochu –
med tiste vsebine človeške misli, ki so bile v zgodovini največkrat
spregledane, pa predstavlja utopijo in mesijanstvo. Ena plat Biblije se
vrača k začetku sveta, ugotavlja Bloch, druga pa napoveduje novo
nebo in novo zemljo: »Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo
zemljo, prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin.« (Iz 65,17.)
Nasprotna principa predstavljata tudi razliko med grško anamne-
tično in biblijsko eshatološko zavestjo.
Po Blochu obstajata dve Bibliji: prva je teokratska Biblija, ki
nasprotuje upanju, druga je Biblija upanja, subverzivna Biblija. Kot
dokaz za to Bloch navaja številna protislovja v bibličnem besedilu.
Omenja, denimo, Ezrovo teokratsko redakcijo Stare zaveze iz 5.
stoletja pr. n. št., ki ni bila v duhu »eksodusa prerokov iz faraona«;28
za poznejše urejevalce je bila najbolj sporna Jobova knjiga. H končni
obliki Nove zaveze je veliko prispeval Pavel s teologijo Jezusove smrti
kot prostovoljne žrtve, s čimer je »dialektiziral beli teror«,29 zato je
24 PU, str. 1410/1404. (Ležeči tisk je avtorjev.)
25 AK, str. 44/61.
26 Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Svetega pisma slovenskega standardnega prevoda
(SSP), Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1996.
27 PU, str. 1507/1500.
28 AK, str. 76/102.
29 PU, str. 1497/1490.
18
religiji ohranja upanje, in ne demitologizacija (s to trditvijo na-
sprotuje stališčem Rudolfa Bultmanna). Ugotavlja, da niso vsi miti
mitični na enak način: poleg mitov gospostva obstajajo tudi pro-
metejski – utopični, uporniški, eshatološki – miti. Krščanstvo po
Blochu ni statični apologetski mit, ampak je humano-eshatološki
mesijanizem, v katerem je navzoč »substrat dediščine, ki v religiji pomeni:
upanje v totaliteto«.24 V svetopisemskih besedilih odkriva »sen o Me-
siji kot čistem Pred-nami«,25 išče antiteokratične, demokratične,
prometejske elemente Svetega pisma. V Bibliji odkriva dva nasprotna
principa: prvega predstavlja Bog – Stvarnik in gospodar, ki pravi:
»[…] glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31),26 drugega predstavljajo
Jezusove besede: »Glej, vse delam novo« (Raz 21,5). Prvo stališče
ponazarja »mitologijo preteklosti«,27 Jezusovo apokaliptično sta-
lišče, ki spada v medsvetovja v zgodovini filozofije, tj. – po Blochu –
med tiste vsebine človeške misli, ki so bile v zgodovini največkrat
spregledane, pa predstavlja utopijo in mesijanstvo. Ena plat Biblije se
vrača k začetku sveta, ugotavlja Bloch, druga pa napoveduje novo
nebo in novo zemljo: »Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo
zemljo, prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin.« (Iz 65,17.)
Nasprotna principa predstavljata tudi razliko med grško anamne-
tično in biblijsko eshatološko zavestjo.
Po Blochu obstajata dve Bibliji: prva je teokratska Biblija, ki
nasprotuje upanju, druga je Biblija upanja, subverzivna Biblija. Kot
dokaz za to Bloch navaja številna protislovja v bibličnem besedilu.
Omenja, denimo, Ezrovo teokratsko redakcijo Stare zaveze iz 5.
stoletja pr. n. št., ki ni bila v duhu »eksodusa prerokov iz faraona«;28
za poznejše urejevalce je bila najbolj sporna Jobova knjiga. H končni
obliki Nove zaveze je veliko prispeval Pavel s teologijo Jezusove smrti
kot prostovoljne žrtve, s čimer je »dialektiziral beli teror«,29 zato je
24 PU, str. 1410/1404. (Ležeči tisk je avtorjev.)
25 AK, str. 44/61.
26 Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Svetega pisma slovenskega standardnega prevoda
(SSP), Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1996.
27 PU, str. 1507/1500.
28 AK, str. 76/102.
29 PU, str. 1497/1490.
18
