Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 170
[TUDIJSKI VE^ERI
žrtvami. In seveda: kdo so (bili) zadnji – ali prvi – krivci in/ali žrtve
verigi, v kateri je (bil) vsak člen pravilom izvajan in/ali doživljan kot
poravnava (ali maščevanje) krivic? Kako lahko opredelimo neko zlo
delo, zločin kot Zločin z veliko začetnico, absolutno krivdo, če/ker
smo ga mi izvzeli iz verige krivih dejanj in krivcev. Kdo in kdaj se
lahko postavi v položaj takega, absolutnega razsodnika? (»Ne sodite,
da ne boste sojeni.« »Kdo si ti, ki sodiš svojega brata?« Tako svarilno
odmeva iz biblijskih spisov.)
In končno, Hannah Arendt opozarja, da so neka zlo-dela, neki
zločini takih razsežnosti, da jih ni mogoče ne kaznovati ne odpustiti,
saj zanje preprosto ni mogoče odmeriti krivde in kaznovanja, pa tudi
ne poprave ali maščevanja – gre za že po Kantu poimenovano »radi-
kalno zlo«.6
Če skušamo zares domisliti človekovo situacijo, tudi in zlasti
situacijo sodobnega »avtonomnega človeka«, se ob njegovi svobodi
in odgovornosti ne moremo izogniti tudi njegovi nesvobodi in
neodgovornosti gleda časa, kraja, položaja, dilem, posledic odlo-
čanja. Vedno obstaja dilema/alternativa odločanja med »odporom
in predajanjem«, kakor zapiše Bonhoeffer v svojih zapiskih iz naci-
stične ječe, toda alternative so v konkretnosti vedno enkratne in za
človeka nikoli do kraja razpoložljive. Svoboda in odgovornost sta
vedno obremenjeni, oteženi: »ni svobode brez nemoči« (Jaspers;
Körtner, 33).
Kakor da bi imeli krog: človek, ki se odloča, zaradi meja (moči)
svoje svobode išče v teh omejitvah opravičenje, opravičilo za svoje
odločitve, toda nikdar se ne more do kraja opravičiti z njimi. Če bi
to storil, bi svoje odločitve prikazal kot nujne, torej nesvobodne, ali
bi mu jih kot take pripisali drugi. Kot povsem opravičen se lahko
pokaže/prikaže le kot nesvoboden in torej neodgovoren.
Človek, ki je v imenu svoje svobode in odgovornosti spoznal Boga
kot (ne)odgovornega in neopravičljivega, ga zato odstranil, »ubil«,
ga je v primežu lastne (ne)svobode in (ne)odgovornosti zopet prikli-
cal. Bog, ki ga je človek kot nepravičnega in neopravičljivega zavrgel,
je zaradi človekovega opravičenja spet tu. Ne ker bi ga človek zdaj
6 H. Arendt v Vita activa, 255; Körtner, 44-45.
168
žrtvami. In seveda: kdo so (bili) zadnji – ali prvi – krivci in/ali žrtve
verigi, v kateri je (bil) vsak člen pravilom izvajan in/ali doživljan kot
poravnava (ali maščevanje) krivic? Kako lahko opredelimo neko zlo
delo, zločin kot Zločin z veliko začetnico, absolutno krivdo, če/ker
smo ga mi izvzeli iz verige krivih dejanj in krivcev. Kdo in kdaj se
lahko postavi v položaj takega, absolutnega razsodnika? (»Ne sodite,
da ne boste sojeni.« »Kdo si ti, ki sodiš svojega brata?« Tako svarilno
odmeva iz biblijskih spisov.)
In končno, Hannah Arendt opozarja, da so neka zlo-dela, neki
zločini takih razsežnosti, da jih ni mogoče ne kaznovati ne odpustiti,
saj zanje preprosto ni mogoče odmeriti krivde in kaznovanja, pa tudi
ne poprave ali maščevanja – gre za že po Kantu poimenovano »radi-
kalno zlo«.6
Če skušamo zares domisliti človekovo situacijo, tudi in zlasti
situacijo sodobnega »avtonomnega človeka«, se ob njegovi svobodi
in odgovornosti ne moremo izogniti tudi njegovi nesvobodi in
neodgovornosti gleda časa, kraja, položaja, dilem, posledic odlo-
čanja. Vedno obstaja dilema/alternativa odločanja med »odporom
in predajanjem«, kakor zapiše Bonhoeffer v svojih zapiskih iz naci-
stične ječe, toda alternative so v konkretnosti vedno enkratne in za
človeka nikoli do kraja razpoložljive. Svoboda in odgovornost sta
vedno obremenjeni, oteženi: »ni svobode brez nemoči« (Jaspers;
Körtner, 33).
Kakor da bi imeli krog: človek, ki se odloča, zaradi meja (moči)
svoje svobode išče v teh omejitvah opravičenje, opravičilo za svoje
odločitve, toda nikdar se ne more do kraja opravičiti z njimi. Če bi
to storil, bi svoje odločitve prikazal kot nujne, torej nesvobodne, ali
bi mu jih kot take pripisali drugi. Kot povsem opravičen se lahko
pokaže/prikaže le kot nesvoboden in torej neodgovoren.
Človek, ki je v imenu svoje svobode in odgovornosti spoznal Boga
kot (ne)odgovornega in neopravičljivega, ga zato odstranil, »ubil«,
ga je v primežu lastne (ne)svobode in (ne)odgovornosti zopet prikli-
cal. Bog, ki ga je človek kot nepravičnega in neopravičljivega zavrgel,
je zaradi človekovega opravičenja spet tu. Ne ker bi ga človek zdaj
6 H. Arendt v Vita activa, 255; Körtner, 44-45.
168
