Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, [TUDIJE
ni uprl faraonu, temveč samemu Jahveju, ravnodušnemu ob krivicah,
ki se dogajajo ljudem, trdi Bloch in ga zato označuje kot hebrejskega
Prometeja. Z Jobovo knjigo siromaštvo, beda in trpljenje zastavljajo
vprašanje: Kje je tukaj Bog? Z njo se začne »ogromen preobrat
vrednot, odkrivanje možnosti utopije v sferi religije; človek je lahko
boljši kot njegov Bog«.38 Mojzesov Bog je Bog eksodusa, Jobov
eksodus pa presega Jahveja, zapiše Bloch, nato vpraša: »Po eksodusu
Izraela iz Egipta, eksodusu Jahveja iz Izraela, se dogaja eksodus Joba
iz Jahveja; seveda: kam?«39 Z izhodom iz Jahveja namreč še ni od-
govorjeno na Jobovo vprašanje. Bloch načne vprašanje teodice-
je, ki postane, trdi, zaradi Jobove obtožbe nemožna. Navede dve
preprosti rešitvi teodiceje. Prva je razsvetljenska: »que dieu n’existe
pas«40 – toda, ali ni tudi brez Jahveja dovolj neprizanesljive, človeško
neposredovane narave, revščine, bolezni in smrti, vpraša Bloch.
Druga rešitev teodiceje je upanje, možna humanizacija narave. Jobov
eksodus iz Boga postavlja človeka nad vsako gospostvo, Job ne
verjame v Boga, ki prihaja z neba kot faraon, ampak v to, da »s
človeške strani še ni izrečena zadnja beseda […] o samem Sinu
človekovem in ne o velikem gospodu […], ki se sama, povsem brez
strahu, dviga v tisto zgoraj«.41
Jezus se je v nebo, ki ni ne naravno ali astralnomitsko ne Jahvejev
prestol, vključil kot Sin človekov, kar je novum v zgodovini religije –
z njim se, piše Bloch, v nebo ni vključil človek, kakršen je, ampak
utopija možnega. Jezusovo ime Sin človekov, kakor Jezus večinoma
imenuje samega sebe, pove, da se človek primerja z Bogom. Izraz Sin
človekov Bloch odkriva že v Stari zavezi – primerja ga z izrazom ben
adam, ki pomeni »sin nebeškega pračloveka, božanskega Adama […].
Jezus je glede na to prvi, drugačni, duhovni Adam«.42 Eshatološko
ime Sin človekov je v poznejšem krščanstvu nadomestilo kultno ime
Kyrios Christos, Gospod Kristus.
38 AK, str. 114/150.
39 Prav tam, str. 115/152.
40 Prav tam, str. 124/163.
41 Prav tam, str. 125/166.
42 Prav tam, str. 146/192. V podkrepitev omenjene teze Bloch navaja ta mesta iz
Svetega pisma: Dan 7,13; 1Kor 15,47; Job 15,7.
20
ni uprl faraonu, temveč samemu Jahveju, ravnodušnemu ob krivicah,
ki se dogajajo ljudem, trdi Bloch in ga zato označuje kot hebrejskega
Prometeja. Z Jobovo knjigo siromaštvo, beda in trpljenje zastavljajo
vprašanje: Kje je tukaj Bog? Z njo se začne »ogromen preobrat
vrednot, odkrivanje možnosti utopije v sferi religije; človek je lahko
boljši kot njegov Bog«.38 Mojzesov Bog je Bog eksodusa, Jobov
eksodus pa presega Jahveja, zapiše Bloch, nato vpraša: »Po eksodusu
Izraela iz Egipta, eksodusu Jahveja iz Izraela, se dogaja eksodus Joba
iz Jahveja; seveda: kam?«39 Z izhodom iz Jahveja namreč še ni od-
govorjeno na Jobovo vprašanje. Bloch načne vprašanje teodice-
je, ki postane, trdi, zaradi Jobove obtožbe nemožna. Navede dve
preprosti rešitvi teodiceje. Prva je razsvetljenska: »que dieu n’existe
pas«40 – toda, ali ni tudi brez Jahveja dovolj neprizanesljive, človeško
neposredovane narave, revščine, bolezni in smrti, vpraša Bloch.
Druga rešitev teodiceje je upanje, možna humanizacija narave. Jobov
eksodus iz Boga postavlja človeka nad vsako gospostvo, Job ne
verjame v Boga, ki prihaja z neba kot faraon, ampak v to, da »s
človeške strani še ni izrečena zadnja beseda […] o samem Sinu
človekovem in ne o velikem gospodu […], ki se sama, povsem brez
strahu, dviga v tisto zgoraj«.41
Jezus se je v nebo, ki ni ne naravno ali astralnomitsko ne Jahvejev
prestol, vključil kot Sin človekov, kar je novum v zgodovini religije –
z njim se, piše Bloch, v nebo ni vključil človek, kakršen je, ampak
utopija možnega. Jezusovo ime Sin človekov, kakor Jezus večinoma
imenuje samega sebe, pove, da se človek primerja z Bogom. Izraz Sin
človekov Bloch odkriva že v Stari zavezi – primerja ga z izrazom ben
adam, ki pomeni »sin nebeškega pračloveka, božanskega Adama […].
Jezus je glede na to prvi, drugačni, duhovni Adam«.42 Eshatološko
ime Sin človekov je v poznejšem krščanstvu nadomestilo kultno ime
Kyrios Christos, Gospod Kristus.
38 AK, str. 114/150.
39 Prav tam, str. 115/152.
40 Prav tam, str. 124/163.
41 Prav tam, str. 125/166.
42 Prav tam, str. 146/192. V podkrepitev omenjene teze Bloch navaja ta mesta iz
Svetega pisma: Dan 7,13; 1Kor 15,47; Job 15,7.
20
