Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 179
MARKO KER[EVAN
vere/poslušnosti ni brez notranjega delovanja Svetega Duha. Calvin
govori o »notranjem pričevanju Svetega Duha«, ki pa se nanaša na
zunanjo besedo Svetega pisma. Sama človekova notranjost, človeški
duh sam, je brez tega, po Calvinu, »kovačnica malikov« (idolorum
fabrica).9
Druga ost in protest, ki ju izraža sola scriptura, sta usmerjena proti
samooklicani avtoriteti Cerkve pri določanju in odločanju, kaj je
treba verovati. Ne cerkvena ustanova, ne njene avtoritete – Sveto pismo
je vir in merilo krščanskega verovanja. Kar so apostoli (in preroki)
zapustili v nasledstvo, v dediščino, je njihovo pričevanje o Jezusu
Kristusu, o razodeti Božji besedi evangelija. Ko je bilo to pričevanje
zapisano, ko je kot dediščina ostalo Sveto pismo, so nasledniki apo-
stolov vsi tisti in le tisti, ki sprejemajo to njihovo evangeljsko nasled-
stvo. To pa je »vsa cerkev«, saj je cerkev in pripadnost cerkvi opre-
deljena prav po sprejemanju Božje besede evangelija. Cerkev je cerkev
Božje besede, kakor smo srečali že pri Trubarju in kakor je razvito
kasneje pri Barthu. Cerkev je creatura verbi: nastala je, ohranja se in
obnavlja skozi Božjo besedo, katere služabnik je. Luther sam nepo-
sredno uporablja sicer le izraz creatura evangelii, toda dovolj razločno
večkrat piše tudi tako, da je upravičena formulacija o cerkvi kot
creaturi verbi (na primer, da je cerkev nata ex verbo, rojena iz besede;
WA 42, 334, 12; Körtner, 78).
Jasen je tudi Zwingli: »Sveta krščanska cerkev, katere glava je
Kristus, je rojena iz Božje besede.«
»Božja beseda naredi cerkev, ne more cerkev narediti Božje be-
sede.« »Katera je njegova cerkev? Tista, ki sliši njegovo besedo.« (Po
Campi, 2010, 7.)
Cerkev tako in zato ni »nad Pismom«, ampak »pod njim«. Barth
poudari: dokler evangelij ni bil zapisan, dokler je bil le ustno izročilo,
je bila cerkev v razgovoru sama s seboj; ko je bil zapisan, postane
Sveto pismo neukinljiva avtoriteta nasproti cerkvi; šele kot zapisano
ima svojo samozadostnost, neodvisnost in svojo živost nasledstva
(Barth, KD I/1, 107).
9 Calvin, Institutio religionis christianae (1559), I, 11,8. O tem za Barthom Kerševan,
1992, 67–68.
177
vere/poslušnosti ni brez notranjega delovanja Svetega Duha. Calvin
govori o »notranjem pričevanju Svetega Duha«, ki pa se nanaša na
zunanjo besedo Svetega pisma. Sama človekova notranjost, človeški
duh sam, je brez tega, po Calvinu, »kovačnica malikov« (idolorum
fabrica).9
Druga ost in protest, ki ju izraža sola scriptura, sta usmerjena proti
samooklicani avtoriteti Cerkve pri določanju in odločanju, kaj je
treba verovati. Ne cerkvena ustanova, ne njene avtoritete – Sveto pismo
je vir in merilo krščanskega verovanja. Kar so apostoli (in preroki)
zapustili v nasledstvo, v dediščino, je njihovo pričevanje o Jezusu
Kristusu, o razodeti Božji besedi evangelija. Ko je bilo to pričevanje
zapisano, ko je kot dediščina ostalo Sveto pismo, so nasledniki apo-
stolov vsi tisti in le tisti, ki sprejemajo to njihovo evangeljsko nasled-
stvo. To pa je »vsa cerkev«, saj je cerkev in pripadnost cerkvi opre-
deljena prav po sprejemanju Božje besede evangelija. Cerkev je cerkev
Božje besede, kakor smo srečali že pri Trubarju in kakor je razvito
kasneje pri Barthu. Cerkev je creatura verbi: nastala je, ohranja se in
obnavlja skozi Božjo besedo, katere služabnik je. Luther sam nepo-
sredno uporablja sicer le izraz creatura evangelii, toda dovolj razločno
večkrat piše tudi tako, da je upravičena formulacija o cerkvi kot
creaturi verbi (na primer, da je cerkev nata ex verbo, rojena iz besede;
WA 42, 334, 12; Körtner, 78).
Jasen je tudi Zwingli: »Sveta krščanska cerkev, katere glava je
Kristus, je rojena iz Božje besede.«
»Božja beseda naredi cerkev, ne more cerkev narediti Božje be-
sede.« »Katera je njegova cerkev? Tista, ki sliši njegovo besedo.« (Po
Campi, 2010, 7.)
Cerkev tako in zato ni »nad Pismom«, ampak »pod njim«. Barth
poudari: dokler evangelij ni bil zapisan, dokler je bil le ustno izročilo,
je bila cerkev v razgovoru sama s seboj; ko je bil zapisan, postane
Sveto pismo neukinljiva avtoriteta nasproti cerkvi; šele kot zapisano
ima svojo samozadostnost, neodvisnost in svojo živost nasledstva
(Barth, KD I/1, 107).
9 Calvin, Institutio religionis christianae (1559), I, 11,8. O tem za Barthom Kerševan,
1992, 67–68.
177
