Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 176
[TUDIJSKI VE^ERI
evangeliju, ponujenemu opravičenju in odrešenju, je sestavina osvo-
bajajočega dejanja Božje milosti, osvoboditve človeka od ujetosti po
hudem, grehu, smrti; je sestavina Božje izvolitve človeka, Božjega
sprejemanja človeka. Vera je po Jünglu spoznanje/priznanje tega
Božjega sprejemanja. V tem smislu je in ni človekovo dejanje: kot
dejanje je sprejemanje, je osvobajajoče spoznanje in priznanje spre-
jetosti po Bogu. Po Luthru se verujoči zaveda, da je v svoji svobodi
determiniran, ne po naravi in postavi, ampak po Bogu (Körtner, 59).
Osvobajajoča/opravičujoča vera ni – kakor predpostavlja nave-
dena tridentinska obsodba – človekovo subjektivno samoprepričanje
ali samovoljno sklepanje o gotovosti odrešenja na temelju iskanih
in najdenih zunanjih znakov. Vera je človekova gotovost, ki/ker je
odmev Božje izvolitve. Kdor veruje evangeliju, je lahko prepričan o
svojem odrešenju (Calvin).8
Lahko bi že tu sklenili in se vrnili k izhodišču, da se vsi štirje samo
stekajo v samo Bog in izhajajo iz njega. Pa vendar je prav, da še enkrat
poudarimo: pri veri gre za človeško stran odnosa med Bogom in
človekom. »Samo po veri« je po Barthu »šibki, toda nujni odmev«
(ker je na človekovi strani) temeljnega in odločilnega »samo po
Kristusu« (na Božji strani; KD IV/1, 771). Odmev/odsev je lahko
šibak in zamegljen, vera/zaupanje se lahko utaplja v megli dvomov,
se tako rekoč ne pokaže iz njih. Toda njena gotovost navsezadnje
izide iz premoči Božje zvestobe in zaveze (Kerševan, 1992, 96).
»Vera je človekov Da, in sicer njegov od srca prihajajoči Da defi-
nitivni pritrditvi po Bogu, ki se mu zgodi v dogodku njegovega
opravičenja. Verujoči človek reče Da Božji besedi, Božji sodbi [...]
obsodilni in oprostilni sodbi, že izvršeni na osebi Jezusa Kristusa, in
sicer tako, da je grešnikova smrt za nami, pravičnikovo življenje pa
pred nami, zdajšnje […]. Kot ta od srca prihajajoči Da Jezusu Kristusu
je vera opravičujoča vera.« In: »Vera opravičuje ravno zato, ker sama
pritrjuje Božji sodbi o opravičenju.« (Jüngel, 2001, 160, 163.)
8 O Luthrovem pojmovanju (ne) svobodne volje glej v slovenščini prevedeno
poglavje spisa O usužnjeni volji v Izbranih spisih (Luther, 2001, 373-452, prevod
iz latinščine Nada Grošelj). Calvinovo razlago lahko preberemo v prevedenih
poglavjih njegove Institutio religionis christianae v Stati inu obstati, št.9-10 (2009),
str. 347-375).
174
evangeliju, ponujenemu opravičenju in odrešenju, je sestavina osvo-
bajajočega dejanja Božje milosti, osvoboditve človeka od ujetosti po
hudem, grehu, smrti; je sestavina Božje izvolitve človeka, Božjega
sprejemanja človeka. Vera je po Jünglu spoznanje/priznanje tega
Božjega sprejemanja. V tem smislu je in ni človekovo dejanje: kot
dejanje je sprejemanje, je osvobajajoče spoznanje in priznanje spre-
jetosti po Bogu. Po Luthru se verujoči zaveda, da je v svoji svobodi
determiniran, ne po naravi in postavi, ampak po Bogu (Körtner, 59).
Osvobajajoča/opravičujoča vera ni – kakor predpostavlja nave-
dena tridentinska obsodba – človekovo subjektivno samoprepričanje
ali samovoljno sklepanje o gotovosti odrešenja na temelju iskanih
in najdenih zunanjih znakov. Vera je človekova gotovost, ki/ker je
odmev Božje izvolitve. Kdor veruje evangeliju, je lahko prepričan o
svojem odrešenju (Calvin).8
Lahko bi že tu sklenili in se vrnili k izhodišču, da se vsi štirje samo
stekajo v samo Bog in izhajajo iz njega. Pa vendar je prav, da še enkrat
poudarimo: pri veri gre za človeško stran odnosa med Bogom in
človekom. »Samo po veri« je po Barthu »šibki, toda nujni odmev«
(ker je na človekovi strani) temeljnega in odločilnega »samo po
Kristusu« (na Božji strani; KD IV/1, 771). Odmev/odsev je lahko
šibak in zamegljen, vera/zaupanje se lahko utaplja v megli dvomov,
se tako rekoč ne pokaže iz njih. Toda njena gotovost navsezadnje
izide iz premoči Božje zvestobe in zaveze (Kerševan, 1992, 96).
»Vera je človekov Da, in sicer njegov od srca prihajajoči Da defi-
nitivni pritrditvi po Bogu, ki se mu zgodi v dogodku njegovega
opravičenja. Verujoči človek reče Da Božji besedi, Božji sodbi [...]
obsodilni in oprostilni sodbi, že izvršeni na osebi Jezusa Kristusa, in
sicer tako, da je grešnikova smrt za nami, pravičnikovo življenje pa
pred nami, zdajšnje […]. Kot ta od srca prihajajoči Da Jezusu Kristusu
je vera opravičujoča vera.« In: »Vera opravičuje ravno zato, ker sama
pritrjuje Božji sodbi o opravičenju.« (Jüngel, 2001, 160, 163.)
8 O Luthrovem pojmovanju (ne) svobodne volje glej v slovenščini prevedeno
poglavje spisa O usužnjeni volji v Izbranih spisih (Luther, 2001, 373-452, prevod
iz latinščine Nada Grošelj). Calvinovo razlago lahko preberemo v prevedenih
poglavjih njegove Institutio religionis christianae v Stati inu obstati, št.9-10 (2009),
str. 347-375).
174
