Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 180
[TUDIJSKI VE^ERI
V sodobnosti je tudi »načelo Pisma« – sola scriptura – in s tem se-
veda prepričanje reformatorjev v krizi. Kritika in kriza naj bi pri-
hajala z dveh strani. Na eni strani naj bi bila posledica večstolet-
nega zgodovinskega, jezikoslovnega, literarnega, primerjalno reli-
giološkega raziskovanja biblijskih besedil, posameznih besedil in
Biblije v celoti, njene sestave in členitve. Znotraj tega je bilo posebej
na udaru, kar je bilo zapisanega o Jezusovem življenju in njemu
pripisanih besedah. Od svetopisemske »zgodbe o Jezusu« kakor da
ni ostal kamen na kamnu. Analogno velja tudi za posamezne druge
biblijske tekste. Raziskovanje in analiza Jezusovega življenja, kakor
ga prikazujejo evangeliji, naj bi pokazala, da ne obstaja tako rekoč
noben zanesljiv podatek o njegovem življenju in tako rekoč nobena
zanesljivo njegova beseda. Po skrajnjem mnenju nekaterih naj bi bilo
vse, kar naj bi Jezus po novozavezni pripovedi izrekel ali storil, bodisi
citati iz Stare zaveze bodisi misli in predstave, ki so bile tudi nasploh
žive v okolju in obdobju nastajanja novozaveznih besedil. Novo
odkriti (izgubljeni) spisi iz teh časov in okolja (Kumranski rokopisi,
gnostični in drugi apokrifni spisi) naj bi dokazovali, kako gre pri
Bibliji, tudi in zlasti pri novozaveznem kanonu, le za izbor, ki se je
uveljavil v medsebojnem spopadanju, tekmovanju in prepletanju
različnih struj judovsko-helenističnega sveta tistih časov in okolij:
izbor in kompilacija, ki je hkrati izražala in omogočala kompromise
različnih usmeritev. Na nov način se tako reafirmira (katoliško)
načelo o primatu cerkve in njene tradicije nad Pismom, ki/ker ga je
ona ustvarila, in ne nasprotno, kakor naj bi izhajalo iz načela sola
scriptura.
Na drugem koncu so sodobne »fundamentalistične« reakcije in
reafirmacije Biblije kot Božje besede. Biblija je Božja beseda, kot taka
resnična v celoti in v posameznostih: v skrajni konsekvenci so Božje
besede tako rekoč vse besede Svetega pisma. Nevzdržnost fundamenta-
lističnega branja in sprejemanja Biblije je v našem okolju – upajmo,
da še vedno – dovolj razvidno: o razmerju med »Božjo besedo« in
Božjo naravo/izvorom besed biblijskih besedil bi bilo smiselno
razpravljati kvečjemu ob Koranu, kjer so kot Božje besede uporabljene
besede enega samega jezika …
Luther je pri tem jasno izpostavil še eno načelo, ki ga je mogoče
178
V sodobnosti je tudi »načelo Pisma« – sola scriptura – in s tem se-
veda prepričanje reformatorjev v krizi. Kritika in kriza naj bi pri-
hajala z dveh strani. Na eni strani naj bi bila posledica večstolet-
nega zgodovinskega, jezikoslovnega, literarnega, primerjalno reli-
giološkega raziskovanja biblijskih besedil, posameznih besedil in
Biblije v celoti, njene sestave in členitve. Znotraj tega je bilo posebej
na udaru, kar je bilo zapisanega o Jezusovem življenju in njemu
pripisanih besedah. Od svetopisemske »zgodbe o Jezusu« kakor da
ni ostal kamen na kamnu. Analogno velja tudi za posamezne druge
biblijske tekste. Raziskovanje in analiza Jezusovega življenja, kakor
ga prikazujejo evangeliji, naj bi pokazala, da ne obstaja tako rekoč
noben zanesljiv podatek o njegovem življenju in tako rekoč nobena
zanesljivo njegova beseda. Po skrajnjem mnenju nekaterih naj bi bilo
vse, kar naj bi Jezus po novozavezni pripovedi izrekel ali storil, bodisi
citati iz Stare zaveze bodisi misli in predstave, ki so bile tudi nasploh
žive v okolju in obdobju nastajanja novozaveznih besedil. Novo
odkriti (izgubljeni) spisi iz teh časov in okolja (Kumranski rokopisi,
gnostični in drugi apokrifni spisi) naj bi dokazovali, kako gre pri
Bibliji, tudi in zlasti pri novozaveznem kanonu, le za izbor, ki se je
uveljavil v medsebojnem spopadanju, tekmovanju in prepletanju
različnih struj judovsko-helenističnega sveta tistih časov in okolij:
izbor in kompilacija, ki je hkrati izražala in omogočala kompromise
različnih usmeritev. Na nov način se tako reafirmira (katoliško)
načelo o primatu cerkve in njene tradicije nad Pismom, ki/ker ga je
ona ustvarila, in ne nasprotno, kakor naj bi izhajalo iz načela sola
scriptura.
Na drugem koncu so sodobne »fundamentalistične« reakcije in
reafirmacije Biblije kot Božje besede. Biblija je Božja beseda, kot taka
resnična v celoti in v posameznostih: v skrajni konsekvenci so Božje
besede tako rekoč vse besede Svetega pisma. Nevzdržnost fundamenta-
lističnega branja in sprejemanja Biblije je v našem okolju – upajmo,
da še vedno – dovolj razvidno: o razmerju med »Božjo besedo« in
Božjo naravo/izvorom besed biblijskih besedil bi bilo smiselno
razpravljati kvečjemu ob Koranu, kjer so kot Božje besede uporabljene
besede enega samega jezika …
Luther je pri tem jasno izpostavil še eno načelo, ki ga je mogoče
178
