Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 175
MARKO KER[EVAN
Protestantski teologi poudarjajo in precizirajo: ne gre za opra-
vičenje zaradi vere, ampak po veri (per fides). Človek je opravičen zaradi
Jezusa Kristusa, zaradi božje milosti; Bog, njegova milost in odločitev
za človeka, sta »ustvarjalki« odrešitve, njena »vzroka« (če uporabimo
ti kategoriji). Opravičenje je Božje dejanje, Bog je njegov akter.
Človekova osebna, notranja vera (v evangelij) je zgolj človeška pot do
odrešenja, po njej človek postane deležen odrešenja, ki je in ostaja
izključno dejanje Boga, Božje milosti. V človekovi notranji veri ni
mogoče videti nekakšnega končno spoznanega edino zaslužnega in
opravičujočega človekovega dejanja, potem ko je bilo spoznano, da
se človek ne more opravičiti z drugimi, zunanjimi dejanji. Vera ni
dejanje, s katerim človek (sinergično) so-deluje z Bogom, da bi iz
tega kot nekakšna rezultanta izšla človekova odrešitev. Po refor-
macijski teologiji Bog je in ostaja edini akter dejanja.
Toda po drugi strani – muke z razumevanjem »dejanja vere« so
očitne! – se opravičenje ne dogaja brez človekove osebne notranje
udeleženosti. Že Melanchthon v Apologiji poudarja, kako ni mogoče
sprejeti takratnega katoliškega pojmovanja o zakramentih, ki da
delujejo odrešujoče avtomatično, ex opera operato, tudi brez notranje
udeleženosti sprejemalca, to je brez vere (Melanchthon, 257). »S
srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti […].« (Rim
10,10.) Verovanje tudi ne more biti od zunaj naložena ali notranja
prisila. (»V veri ni prisile«, bi lahko dodali celo iz Korana, 2, 256.)
Verovanje, krščansko verovanje evangeliju, je stvar svobode. Prote-
stantizem je religija svobode, ponavlja za Heglom že Moltmann v
naslovu svojega predavanja (Moltmann, 2001, 107). Luther govori o
»svobodi krščanskega človeka«, pri čemer krščanskega človeka kon-
stituira njegovo verovanje evangeliju.
Težava – paradoks in navsezadnje skrivnost – vere (protestant-
skokrščanskega pojmovanja vere) se poglobi, če se ob tem zavedamo
Luthrovega in Calvinovega trdnega prepričanja (ki ga Erazem Roter-
damski nikakor ni omajal, nasprotno), da je človekova volja nesvo-
bodna. Po Luthru in Calvinu je človekova volja seveda svobodna pri
odločanju o posvetnih in zunanjih zadevah, ne pa pri odločanju o
samem sebi, to je pri odločanju o zadevah (ne)verovanja evangeliju.
Vera sama je Božji dar. Človekova svobodna pritrditev/poslušnost
173
Protestantski teologi poudarjajo in precizirajo: ne gre za opra-
vičenje zaradi vere, ampak po veri (per fides). Človek je opravičen zaradi
Jezusa Kristusa, zaradi božje milosti; Bog, njegova milost in odločitev
za človeka, sta »ustvarjalki« odrešitve, njena »vzroka« (če uporabimo
ti kategoriji). Opravičenje je Božje dejanje, Bog je njegov akter.
Človekova osebna, notranja vera (v evangelij) je zgolj človeška pot do
odrešenja, po njej človek postane deležen odrešenja, ki je in ostaja
izključno dejanje Boga, Božje milosti. V človekovi notranji veri ni
mogoče videti nekakšnega končno spoznanega edino zaslužnega in
opravičujočega človekovega dejanja, potem ko je bilo spoznano, da
se človek ne more opravičiti z drugimi, zunanjimi dejanji. Vera ni
dejanje, s katerim človek (sinergično) so-deluje z Bogom, da bi iz
tega kot nekakšna rezultanta izšla človekova odrešitev. Po refor-
macijski teologiji Bog je in ostaja edini akter dejanja.
Toda po drugi strani – muke z razumevanjem »dejanja vere« so
očitne! – se opravičenje ne dogaja brez človekove osebne notranje
udeleženosti. Že Melanchthon v Apologiji poudarja, kako ni mogoče
sprejeti takratnega katoliškega pojmovanja o zakramentih, ki da
delujejo odrešujoče avtomatično, ex opera operato, tudi brez notranje
udeleženosti sprejemalca, to je brez vere (Melanchthon, 257). »S
srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti […].« (Rim
10,10.) Verovanje tudi ne more biti od zunaj naložena ali notranja
prisila. (»V veri ni prisile«, bi lahko dodali celo iz Korana, 2, 256.)
Verovanje, krščansko verovanje evangeliju, je stvar svobode. Prote-
stantizem je religija svobode, ponavlja za Heglom že Moltmann v
naslovu svojega predavanja (Moltmann, 2001, 107). Luther govori o
»svobodi krščanskega človeka«, pri čemer krščanskega človeka kon-
stituira njegovo verovanje evangeliju.
Težava – paradoks in navsezadnje skrivnost – vere (protestant-
skokrščanskega pojmovanja vere) se poglobi, če se ob tem zavedamo
Luthrovega in Calvinovega trdnega prepričanja (ki ga Erazem Roter-
damski nikakor ni omajal, nasprotno), da je človekova volja nesvo-
bodna. Po Luthru in Calvinu je človekova volja seveda svobodna pri
odločanju o posvetnih in zunanjih zadevah, ne pa pri odločanju o
samem sebi, to je pri odločanju o zadevah (ne)verovanja evangeliju.
Vera sama je Božji dar. Človekova svobodna pritrditev/poslušnost
173
