Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 181
MARKO KER[EVAN
uporabiti kot ugovor proti sodobnemu fundamentalizmu na eni
strani in zgodovinskemu relativizmu na drugi. Biblijo je treba jemati
kot celoto in jo razumeti kot takšno celoto iz njenega središčnega
sporočila: to sporočilo/oznanilo Jezusa Kristusa je po njegovem
zgoščeno izraženo v pismu Rimljanom, torej v Pavlovem nauku o
opravičenju grešnika/brezbožnega. Konsekvenca tega Luthrovega
načela je programsko izražena v stališču članic Arnoldshainske
konference Evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD):
»Reformatorji so opredelili, kaj razumejo kot articulus stantis et
cadentis ecclesiae, kot člen verovanja, s katerim cerkev stoji in pade:
namreč nauk o opravičenju v Jezusu Kristusu po veri. To je po
evangeljskem uvidu središče Pisma in kot tako smernica in cilj
njegove razlage (eksegeze). Nove programe razlaganja Biblije je vedno
treba skrbno preverjati, da ne zatemnijo tega uvida in da ne popustijo
nebiblijski podobi človeka in njegovega odnosa do Boga ali da ne
vodijo proč od pravega središča Svetega Pisma.« (Oeming, 143, op.7.)
Mislim, da se je mogoče pridružiti tistim, ki kot Jüngel in Körtner
sodijo, da sta načelo sola scriptura in Luthrovo pojmovanje biblijskega
sporočila izhodišče za uspešno soočenje z zgodovinsko-literarnimi
kritičnimi analizami biblijskih besedil in z njimi povezano reafir-
macijo načela/vloge cerkve. Po Körtnerju bi bilo smiselno razlikovati
med Biblijo in Svetim pismom. Biblija je skupinsko ime za zbirko spisov,
ki jih je judovska in kasneje krščanska tradicija zbrala, opredelila in
ohranila kot »kanon«. V tem smislu je lahko predmet literarnih,
zgodovinskih primerjalnoreligioloških raziskovanj, katerih rezultate
je mogoče in nujno sprejemati tako, kakor sprejemamo vsakokratne
rezultate znanstvenega raziskovanja. Sveto pismo pa je oziroma naj bi
bil dogmatsko-normativni pojem. Biblija je/postane Sveto pismo šele
v svoji cerkveni funkciji in uporabi, v cerkvenem branju, oznanjanju
in razumevanju. Toda ta cerkev, ki oznanja in razlaga, ne stoji zunaj
Biblije in nad njo, cerkve ni brez uporabe in razlage Biblije kot Svetega
pisma in Svetega pisma ni brez/zunaj cerkve, ki ga razumevajoče
razlaga kot Božjo besedo evangelija. (Körtner, 67–74.)
Seveda imamo tu opravka s hermenevtičnim krogom, ki smo ga
že srečali pri Barthu. Da bi Biblijo sprejeli in razumeli kot Božjo
besedo (in Sveto pismo), jo moramo brati kot Božjo besedo, kot veselo
179
uporabiti kot ugovor proti sodobnemu fundamentalizmu na eni
strani in zgodovinskemu relativizmu na drugi. Biblijo je treba jemati
kot celoto in jo razumeti kot takšno celoto iz njenega središčnega
sporočila: to sporočilo/oznanilo Jezusa Kristusa je po njegovem
zgoščeno izraženo v pismu Rimljanom, torej v Pavlovem nauku o
opravičenju grešnika/brezbožnega. Konsekvenca tega Luthrovega
načela je programsko izražena v stališču članic Arnoldshainske
konference Evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD):
»Reformatorji so opredelili, kaj razumejo kot articulus stantis et
cadentis ecclesiae, kot člen verovanja, s katerim cerkev stoji in pade:
namreč nauk o opravičenju v Jezusu Kristusu po veri. To je po
evangeljskem uvidu središče Pisma in kot tako smernica in cilj
njegove razlage (eksegeze). Nove programe razlaganja Biblije je vedno
treba skrbno preverjati, da ne zatemnijo tega uvida in da ne popustijo
nebiblijski podobi človeka in njegovega odnosa do Boga ali da ne
vodijo proč od pravega središča Svetega Pisma.« (Oeming, 143, op.7.)
Mislim, da se je mogoče pridružiti tistim, ki kot Jüngel in Körtner
sodijo, da sta načelo sola scriptura in Luthrovo pojmovanje biblijskega
sporočila izhodišče za uspešno soočenje z zgodovinsko-literarnimi
kritičnimi analizami biblijskih besedil in z njimi povezano reafir-
macijo načela/vloge cerkve. Po Körtnerju bi bilo smiselno razlikovati
med Biblijo in Svetim pismom. Biblija je skupinsko ime za zbirko spisov,
ki jih je judovska in kasneje krščanska tradicija zbrala, opredelila in
ohranila kot »kanon«. V tem smislu je lahko predmet literarnih,
zgodovinskih primerjalnoreligioloških raziskovanj, katerih rezultate
je mogoče in nujno sprejemati tako, kakor sprejemamo vsakokratne
rezultate znanstvenega raziskovanja. Sveto pismo pa je oziroma naj bi
bil dogmatsko-normativni pojem. Biblija je/postane Sveto pismo šele
v svoji cerkveni funkciji in uporabi, v cerkvenem branju, oznanjanju
in razumevanju. Toda ta cerkev, ki oznanja in razlaga, ne stoji zunaj
Biblije in nad njo, cerkve ni brez uporabe in razlage Biblije kot Svetega
pisma in Svetega pisma ni brez/zunaj cerkve, ki ga razumevajoče
razlaga kot Božjo besedo evangelija. (Körtner, 67–74.)
Seveda imamo tu opravka s hermenevtičnim krogom, ki smo ga
že srečali pri Barthu. Da bi Biblijo sprejeli in razumeli kot Božjo
besedo (in Sveto pismo), jo moramo brati kot Božjo besedo, kot veselo
179
